Macbeth v ljubljanski Operi: o vsem drugem, le o ljubezni ne

Obstaja približno tristo opernih del, ki si jemljejo za izhodišče katero od Shakespearovih del, a le malo jih najde pot na repertoarje opernih hiš. Verdijevo soočenje z bardovo tragedijo Macbeth je izjema, v pismu libretistu Francescu Marii Piaveju je zapisal: »Ta tragedija je ena največjih človekovih stvaritev, če iz nje ne moremo narediti česa velikega, poskusimo vsaj kaj neobičajnega.«

Giuseppe Verdi je opero v štirih dejanjih Macbeth napisal pri štiriintridesetih kot svoje deseto delo za operni oder. Premiera je bila marca 1847 v gledališču La Pergola v Firencah, vendar melanholični skladatelj s tem delom menda nikdar ni bil posebej zadovoljen, zato se je pozneje, leta 1865, odločil za predelavo, in ta tako imenovana pariška različica, izvedena v »la grande boutique«, kakor je Verdi poimenoval pariško opero, bo nocoj premierno izvedena v ljubljanski Operi v režiji Jerneja Lorencija in pod glasbenim vodstvom odhajajočega šefa dirigenta SNG Opera in balet Ljubljana Jaroslava Kyzlinka. Na ljubljanskem odru so Macbetha prvič izvedli ob 150. obletnici skladateljevega rojstva oktobra 1963, v Operi SNG Maribor pa so delo postavili leta 2001.

Macbeth za prihodnost

Verdi se je v tem delu izogibal liričnosti. Muzikologinja Veronika Brvar v besedilu Macbeth brez uroka spominja, da je bil Verdi »prepričan, da z Macbethom odpira novo poglavje, saj ustvarjena opera ni imela ničesar skupnega z drugimi deli. Zavedal se je, da tradicionalna operna oblika ni več primerna, za želeno dramatsko resničnost pa je potreboval še nekaj let zorenja. Nasprotja hotenj in možnosti je zaznal že ob pretehtani redakciji Macbetha za postavitev v veliki pariški operi. 'Pregledoval sem partituro prvega Macbetha in ga našel šibkega in neznačajnega, česar raje ne bi nikoli napisal.' V nasprotju z evforičnim navdušenjem po premieri leta 1847, ko so obiskovalci celo izpregli konje njegove kočije in ga sami popeljali po ulicah, je pariška izvedba izzvenela bledo. Skladatelj je bil nad sprejemom začuden, morda pa je le slutil, da pariški Macbeth zre daleč v prihodnost.«



Macbeth, Macbetto, je bila prva od treh oper, ki jih je Verdi, od mladega fasciniran nad bardovimi igrami, naredil po Shakespearu, ko je bil že v sedemdesetih, sta sledili še Otello (1887) in Falstaff (1893). V času nastanka Macbetha je bil Shakespeare, »veliki iskalec človekovega srca«, kot ga je poimenoval Verdi, avtor, nad katerim se je navduševala zgolj elita, sama drama ni bila splošno znana, prvič so Shakespearovo delo, Otella, uprizorili v Milanu leta 1842, zato je bilo Verdijevo navdušenje nad otoškim bardom, kot je zapisal neki ameriški komentator, tako rekoč anomalija, del italijanskega občinstva pa je delo poimenoval l'opera senza amore, opera brez ljubezni.

Dominantna Lady Macbeth

»Opero Macbeth je Verdi v podnaslovu označil za melodramo, napisano v štirih dejanjih in razdeljeno v petnajst prizorov,« opozarja Veronika Brvar. »Bistveno se mu je zdelo povezati dramo z nadnaravnimi učinki, čemur se je hotel približati tako z glasbo kot z natančnimi navodili za vizualno podobo. V mislih je imel žanr, ki ga je sam imenoval 'genere fantastico'. [...] V operi je nanizal tradicio­nalne točke (cabaletta, cavatina, arija, duet, klasični orkestrski preludij s povzetkom opernih tem, koračnica), kljub vsemu pa izstopil iz nareka tradicije z novim, barvitim oblikovanjem melodične linije ter nenavadno razdelitvijo nosilnih vlog. Po revolucionarni obravnavi tako izstopa glavna ženska vloga in prav Lady Macbeth v operi dominira nad celotnim dogajanjem. Verdi ji je na odru namenil veliko več pozornosti kot naslovni vlogi Macbetha in zanjo zložil močno izrazne arije, dva osrednja dueta z možem in prizore z zborom. Podredil se je tudi konvenciji italijanske opere in v mračno škotsko dramo vpeljal napitnico, ki jo je s poudarjeno izrazno močjo vešče vpel v drugo dejanje.«

Pevce za ključni osebi v zgodbi je Verdi izbiral premišljeno, prvi pevki, ki so mu jo predlagali, se je odrekel, češ da je videti preveč lepa in ima preveč prijeten glas za lik, ki naj bi ga oživila na odru. Lady Macbeth si je predstav­ljal skoraj brez glasu in kot da komaj poje.



Veronika Brvar v gledališkem listu navaja pričevanje oziroma Verdijevo stališče: »Najpomembnejši točki v operi sta duet Macbetha in Lady Macbeth ter prizor mesečne Lady Macbeth. Če spodletita ta dva prizora, propade celotna opera. Odigrana in govorjena morata biti z neiskrenim in potuhnjenim glasom, sicer bo učinek izgubljen. Orkester mora igrati con sordino, pridušeno,« v pismih impresariju pa je zahteval, da naj bi bil glas Lady »raskav, temen, votel in da naj bi imel v sebi nekaj hudičevega«.

Jernej Lorenci se ne bo ustavil

Za glavno vlogo je izbral tenorista Feliceja Varesija, ki ga je navdušil kot Don Carlos v operi Ernani. »Varesi je edini umetnik­ v Italiji, ki lahko poustvari vlogo tako, kot sem si jo zamislil. Ustreza tako po slogu petja kot po razumevanju vloge in celo kot pojava. Noben drug pevec, čeprav bi ga pevsko prekašal, ne more poustvariti vloge bolje kot on.« Anekdotično, dodaja Veronika Brvar, naj bi Verdi pripomnil celo, da Varesi ustreza s svojo majhno, nelepo pojavnostjo, pozornost pa mu je vzbudil tudi z intonančnimi spodrsljaji.

Režiser tokratnega Macbetha je Jernej Lorenci, o katerem v Operi navajajo, da Macbeth ni njegova zadnja operna režija, in opominjajo, da je v sezoni 2014/2015 na njihovem odru režiral opero Orfej in Evridika Christopha Willibalda Glucka. Scenografijo štiridejanke, ki bo izvajana v italijanščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi, v SNG Opera in balet Ljubljana podpisuje Branko Hojnik, kostumografijo Belinda Radulović, oblikovalec svetlobe je Andrej Hajdinjak, koreograf Gregor Luštek, dramaturg Matic Starina, lektorica Nevenka Verstovšek, vodja zbora Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster Igor Grasselli.