Ko opazujem plesalce, je kot da bi poslušal glasbo

Prvega januarja je umetniško vodenje baleta v SNG Opera in balet Ljubljana kot umetniški direktor baleta, kar je po spremembi sklepa o ustanovitvi nov naziv za nekdanji položaj umetniškega vodje, prevzel priznani in izkušeni koreograf Renato Zanella, ki je vodil tudi baletni ansambel Dunajske državne opere in ga v desetletju preobrazil v izjemen kolektiv. Tamkajšnji ljubitelji baleta so cenili njegov izjemni občutek za ravnovesje med pomembnim klasičnim repertoarjem, avtorskimi kreacijami in novoklasičnim repertoarjem.

Rodil se je leta 1961 v Veroni, njegov oče je bil iz družine industrialcev, mama iz južnotirolske umetniške družine, njegov ded je v Boznu izdeloval violine. Študij plesa je začel pri Roselli Hightower na École supérieure de danse v Cannesu, pozneje se je kot profesionalni plesalec pridružil baletnemu ansamblu v Baslu pod vodstvom Heinza Spoerlija, leta 1985 pa je odšel v ansambel Stuttgartskega baleta, ki ga je po Johnu Cranku vodila Marcia Haydée.

Ta ga je leta 1993, potem ko je ustvaril serijo kreacij (najprej Die andere Seite za Noverre Gesellschaft/Kammertheater, potem še Triptychon, Stati d'animo, Empty Place, Black Angels, Man im Schatten in Mata Hari), imenovala za rezidenčnega koreografa.

To je bil zanj začetek mednarodne kariere in časa, ko je ustvaril nove koreografije za številne priznane ansamble, Nacionalni balet v Istanbulu, Balet v Monte Carlu, Švedski kraljevi balet, Balet Dunajske državne opere, berlinski baletni ansambel, Madžarski državni balet, Balet HNK, gledališče San Carlo v Neaplju in Ballet San Francisco.

Leta 2009 se je Zanella posvetil novi zvrsti, operi. Na festivalu Attersee Klassik je bil deležen odličnega odziva na postavitev Mozartove opere Così fan tutte. Leta 2010 je režiral Carmen, Traviato, Medejo in Elektro na Egejskem mednarodnem festivalu v Grčiji, sledile so Sicilijanske večernice in Faust v Grški nacionalni operi ter Vesela vdova, Cavalleria rusticana in Netopir v Mannheimu, Veroni in Tirani, koreografije za opere je ustvaril še za festival v Bregenzu, londonsko Kraljevo opero, Teatro San Carlos v Lizboni, Marijino gledališče v Sankt Peterburgu in züriško operno hišo.

Med letoma 1995 in 2005 je bil na povabilo Ioana Holenderja umetniški vodja baletnega ansambla Dunajske državne opere, na tamkajšnjem odru je postavil skoraj štirideset lastnih koreografij, od kratkih do celovečernih stvaritev (Wolfgang Amadée, Hrestač, Straussova Pepelka, Spartak in enodejanke Alles Walzer, Posvetitev pomladi, Bolero, Renard in Petruška), več let je vodil tudi baletno šolo državne opere.

Med letoma 2011 in 2015 je bil Zanella direktor baleta Grške nacionalne opere, med letoma 2013 in 2015 direktor baleta Arene v Veroni ter med septembrom 2016 in decembrom 2017 direktor Nacionalnega baleta v Bukarešti.

Od februarja 2018 vodi oddelek za koreografijo na glasbeni šoli v St. Pöltnu – Choreo Center Europe je mednarodna izobraževalna platforma za mlade koreografe, ki sodeluje z Evropskim baletom ter Akademijo za glasbo in umetnost.

                                                           *

Gospod Zanella, kako si časovno predstavljate sodelovanje z ljubljanskim baletom, boste prihajali na projekte ali večinoma prebivali tu?

V Ljubljano sem prispel v začetku meseca in tu bom ostal ves čas trajanja pogodbe, mednarodne dejavnosti bom prilagodil tukajšnjemu urniku. Kar zadeva SNG Opera in balet, sem prepričan, da bi zavod moral ohraniti in celo povečati sodelovanje s tujimi partnerji.

 

Kakšna je v vaši viziji razlika med koreografijo za balet in za opero? K operi ste se opazno obrnili kmalu po zasedbi mesta gostujočega koreografa v Stuttgartu.

V Stuttgartu je baletno hišo takrat, ko sem postal hišni koreograf – to je bilo dve leti prej, preden sem se odpravil na Dunaj –, vodila Marcia Haydée in položaj mi je omogočal, da sem poleg ustvarjanja hišnega repertoarja prvič izkusil vstop v svet opere. Pri koreografiji za opero mora koreograf podpreti režiserjevo dramaturško vizijo, kar je bil zame izjemen izziv, pri katerem sem dobil kopico uporabnih izkušenj za nadaljnje delo.

 

Kako – tudi kot pogost član žirij na tekmovanjih – ocenite zmožnost plesalke oziroma plesalca, ki ga še ne poznate? Kako ste na gostovanjih in projektih po svetu ugotavljali plesni naboj posameznega ansambla?

Ko opazujem plesalce, je kot da bi poslušal glasbo, plesalkino ali plesalčevo gibanje daje številne informacije in instinktivno zaznam posamezničin ali posameznikov potencial. Baletniki se ukvarjamo z živo umetnostjo, med sabo si moramo izmenjevati energijo in estetske vibracije. V baletnem studiu ni ne photoshopa ne lažnih profilov. To mi je všeč in to s svojim pristopom zagovarjam. Občinstvo se zaveda, da tistega, kar vidiš v plesnem gledališču, ne moreš videti nikjer drugje, balet je vsakokrat drugačno, novo doživetje.
 

Kakšne trende v sodobnem ­baletu zaznavate?

Navdihujočih, zanimivih projektov je nič koliko. Če se ozreš po sodobnem baletnem svetu, najdeš veliko neverjetnih umetniških praks, v sodobnem baletu ali plesu je marsikaj novega, svoboda, protestništvo, raziskovanje, provokacija, marsikakšna nova estetika ... tega je res veliko, še in še bi lahko našteval. Gledališče je bilo namenjeno ustvarjanju in presenečanju, a v drugi polovici 20. stoletja se je marsikaj spremenilo. Operne hiše so s kakovostjo glasov in glasbe bolj tekmovale z muzeji.

Balet 21. stoletja gre v drugo smer, ta čas bi lahko označili za obdobje, osredotočeno na ustvarjalnost, in lahko bi rekli, da je ples ena od najbolj kreativnih vrst žive umetnosti. Pomembno je najti ravnotežje in se zavedati, da potrebujemo oboje, klasično in sodobno, saj drugače nove generacije nikdar ne bi spoznale, od kod prihajajo posamezni impulzi. Sem proti temu, da bi novim generacijam podajali vednost zgolj kot nekakšen 'kopiraj in prilepi'.
 

Delovali ste v Evropi, ZDA in Aziji. So po vašem opažanju kakšne razlike v dojemanju baletnega jezika med kulturami?

Razlike so, seveda, a povsod razumejo kakovost. Občinstvo se povsod zaveda lastne zgodovine, kulture in politike, in ko te pokličejo, da jim predstaviš svoje delo oziroma svoj umetniški način, se pridruži poseben občutek, saj ne moreš vedeti, kako se bo občinstvo odzvalo na tvoje delo. Pa vendar: ples lahko prav tako kot glasba na prav poseben način združuje ljudi.
 

Kakšne projekte imate v mislih za ljubljanski baletni ansambel?

Usmeritve, o katerih sem razpravljal z direktorjem Stašem Ravterjem in mu jih predstavil, zajemajo repertoar, ki se tako v imenu kontinuitete kot odprtosti do novega lahko obrača na vse strani, visoka umetniška raven ansambla pa – kar zadeva repertoar in kreativnost – omogoča potovanja v katerokoli smer.

Načrtujem posebne projekte off-balet, ki bodo predstavljali naše plesalke in plesalce, nove repertoarne točke in predvsem inkluzivne plesne projekte, ti se mi zdijo še posebej pomembni. Trdno sem prepričan, da poslanstvo hiše ni zgolj zabavati, ampak tudi vzgojiti generacijo ljudi, ki bodo sledili ljubezni do glasbe, opere in baleta. SNG Opera in balet ima vse možnosti in navdušen sem, da sem lahko član zasedbe. Po težavnih mesecih izolacije in negotovosti moramo glasno povedati, kako pomembna je umetnost za naše življenje.