Distopija je prerasla v evforijo

Flamenko je hecna reč. Malo ljudi je indiferentnih, ali ga ljubijo ali ga ne prenesejo. Tisti, ki ga ljubijo, ga ljubijo globoko, strastno in zvesto. Slovenija ima zavidljivo­ tradicijo flamenka, ki sega v sredino osemdesetih let, ko je na poletni glasbeni šoli v Velenju ­kitarist Viktor Papež prvič predstavil flamenko kitaro in s tem postavil temelje za domačo ­flamenko sceno.



»Leta 1987 sem imel na televiziji prvi flamenko koncert. Po nastopu sem predstavil različne stile te zvrsti in tehniko igranja,« je povedal Papež, ki je učil in kot mentor usmerjal večino domačih kitaristov. Teh je zgolj peščica, od glasbe pa živi le Vito Marenče, ki se s kitaro na rami potepa po Španiji, trenutno se zadržuje v srcu Andaluzije, v Sevilli. Pionirka flamenka pri nas je Jelena Markovič, ki je z delavnicami navdušila za ples prvo generacijo domačih plesalk flamenka, tudi Ano Pandur, ki je s svojim plesnim društvom PKD Flamenko postavila slovensko kalilnico plesalk flamenka, iz katere izvirajo tudi Urška Centa, danes prvo ime društva Cora Viento, edini avtorski plesalec flamenka Mitja Obed ter Živa Heričko, ki širi ljubezen do flamenka po Mariboru. Omeniti velja tudi Anjo Mejač, ki se uveljavlja kot samonikla plesalka flamenka. Ljubiteljsko se flamenku z ljudskimi elementi predajajo tudi v društvu Luna Gitana, medtem ko je Ana Pandur prva povezala flamenko z gledališčem in sodobnim plesom.



Domača flamenko scena se je bliskovito razvijala in pridobivala priljubljenost do sredine gospodarske krize leta 2012, ko je zanimanje upadlo. Kljub temu so izvajalci, kot so María Pagés, Vicente Amigo, Tomatito, Estrella Morente in seveda Paco de Lucía, polnili dvorane. Paco de Lucía, ki je leta 2010 igral v Gallusovi dvorani, nam je zaupal, da je zaradi odziva občinstva to bil najboljši nastop takratne turneje. V Slovenijo se je velikokrat vrnil.
 

Mešanica sodobnega in tradicionalnega

Prva izvedba festivala Bi flamenko leta 2018 je bila kot naročena, saj je ponovno usmerila pozornost na flamenko, kustosinja Ernestina van de Noort (Flamenco bienale) pa ga je slogovno povedla v mešanico sodobnega in tradicionalnega ter s tem dala vetra v jadra tudi domačim ustvarjalcem, ki so začeli raziskovati meje flamenka. Ta umetniška zvrst se lahko združuje z različnimi tradicijami, ne nazadnje je tudi flamenko umetna tvorba (podobno kot pri nas narodnozabavna glasba), zato ne preseneča, da se počuti udobno v raznih fuzijah. V tem duhu je potekala tudi druga izvedba festivala, ki se je v torek končal na najboljši možen način, z nastopom izjemne Patricie Guerrero.


Sodobni flamenko je izraz, ki trenutno zajema bolj ali manj vsako odstopanje od tradicionalnega oziroma klasičnega flamenka. Ta ima goreče zagovornike, vendar je njihov vpliv zvodenel z odhodom stare generacije flamenka (flamenko je nastal pred približno 140 leti), ki sta ji pripadala zdaj že pokojna Paco De Lucía in pevec Enrique Morente. Nova generacija bolj radovedno eksperimentira s flamenkom, išče njegove meje in načine uporabe. Patricia Guerrero je s predstavo Distopija pripeljala v Ljubljano doslej najboljšo odrsko postavitev sodobnega flamenka, kar smo jih videli.

V prvi ediciji nas je obiskala slavna Rocío Molina s svetovno uspešnim projektom Padec iz raja, ki je bil bistveno manj izviren in samosvoj od Distopije. Rocío Molina je postregla občinstvu z vrsto že videnih dramaturških rešitev in stereo­tipov, njen ples pa je ponekod mejil na cirkus. Patricia Guerrero se je predstavila kot bistveno bolj umirjena in zrela plesalka z občutkom za gib in neverjetno močjo. Njen ples ni žrtev tehnične dovršenosti, temveč odsev notranjih vzgibov, nadzorovan, a hkrati svoboden, kar je med plesalci flamenka prej redkost kot pravilo.
 

Ženska v na videz idealni družbi

»Predstava Distopija pripoveduje zgodbo ženske v na videz idealni družbi. Toda v notranjosti to družbo uničujejo posamezniki brez značaja. Ta ženska se prebija in utaplja v družbi, ki jo zatira, z njo grdo ravna. Njen neizogibni konec je, da izgubi razum. Na žalost obstajajo tovrstne skrite stvarnosti v številnih družbah, ljudje se znajdejo v okoljih, o katerih so prepričani, da so najboljše, kar lahko ponudi življenje. Le redki se vprašajo, ali je to res, večino odplaknejo družbeni trendi,« nam je pred prihodom v Ljubljano povedala plesalka, ki nas je popeljala skozi predstavo tudi prek vrste klasičnih točk flamenka, med opaznejšimi so bili ples z bato de cola (dolgo krilo), farruca in seveda sklepna alegria. Predvsem so bili zanimivi sodobnejši elementi, kot so ples v paru (flamenko se ne pleše v paru), ples na tleh in uvodni prizor z ritmičnimi trki rok ob manjše jedilne mize. Uvodna postavitev je bila zgolj ena v vrsti odličnih potez in rešitev celotne ekipe. Klecnili so le pri dveh prizorih, v katerih se plesalci pojavijo s papirnatimi vrečkami na glavi. Delovale so poceni, kot bi jim zmanjkalo idej, posiljen poskus razvleči zgodbo na format celovečerne predstave. Obenem se je treba zavedati, da je sodobni flamenko razvijajoča se forma, ki je bila izvorno zgolj nizanje točk, zato mora na področju sodobne dramaturgije še veliko nadoknaditi. A napredek je hiter in opazen.

Upamo lahko, da se bo Bi flamenko obdržal in sledil napovedi vodje programa jazza in glasb sveta Cankarjevega doma Bogdana Benigarja, ki je leta 2018 pred začetkom prve edicije festivala povedal, da je cilj ustvariti najboljši festival flamenka na svetu, in dodal, da festival flamenka ne pomeni, da ne bomo deležni tovrstnih vsebin tudi med letom.