Prva uprizoritev v novi sezoni Slovenskega mladinskega gledališča je bila krstna in precej netipična: izhodišče ustvarjalnega procesa za uprizoritev dela Simone Semenič še ni naslova je bil mit o Don Juanu, dodatno gradivo so prispevali ustvarjalci predstave s Tomijem Janežičem, ki podpisuje režijo in dramaturgijo in v predstavi tudi nastopa. Premiera se je začela ob 10. uri dopoldan, tako bo tudi s ponovitvami. Razlaga: Predstava z odmori vred (med njimi je en daljši) traja približno deset ur!

Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav, na začetku sezone sporočajo iz SMG. Za izhodišče si ga je vzel tudi režiser Tomi Janežič: z ekipo se je Don Juanu raziskovalno in laboratorijsko približeval od lanskega junija.

Vzporedno je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juana, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, lotila z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca.
 

Gospod Janežič, jeseni 2013 ste se po štirih letih vrnili v gledališče s sedemurno Utvo z novosadskimi igralci.

Z ansamblom SMG, bi lahko rekel, sem sodeloval kontinuirano, predstave, ki sem jih režiral, so bile tudi več sezon na repertoarju; Utvo smo delali vso sezono, to se je z malo spremenjenim ansamblom prelilo v Tri sestre, zadnja predstava tistega obdobja je bila Nič igranja, prosim.

Zdaj smo pred premiero še daljše predstave. Merite čas po starogrško? Zakaj take dolžine?

To ni bil vnaprejšnji načrt, dolžina je povezana s časom, sama predstava tematizira čas, percepcijo časa, problematiziramo konvencijo, običaj. Dolžina predstave ne želi biti pretenciozna, ni nam šlo za podvig, naredila se je spontano, ustvarjalnega materiala se je nabralo toliko, da sem se spraševal, ali ga je treba zavreči ali pa ustvariti format, ki bi igralskim kreacijam dal prostor in jih smiselno povezal s tistim, kar ponuja besedilo Simone Semenič. Predstava vabi k refleksiji, k temu, da v gledalcu odzvanja še nekaj časa.
 

Vaš Ojdip še ni bil tako dolg?

… ne, ostal je v tako imenovanih konvencionalnih merah, prva Utva je trajala tri, štiri ure, poznejša sedem, Opera za tri groše okrog pet.
 

Pred časom ste za Delo povedali, da imate radi predstave, ki dajo občutek izjemnega, posebnega dogodka. Kaj ne bi moralo biti gledališko dejanje zmeraj tako?

Bi moralo biti, a ovire so v nas samih, v konvencijah, v stopnji ogretosti, kot pravim temu, v stopnji spontanosti, naši pripravljenosti, da se v tako dejanje podamo. Predstava bi morala biti izreden, zelo poseben prostor, čas pa je konec koncev eden od načinov, da si damo priložnost in da se nekaj zgodi.
 

Znan je bil vaš laboratorij igre, v katerem ste preverjali različne gledališke postopke, govorili ste o psihodrami kot skupinski terapiji z gledališčem. Je še tako?

Je, a ti postopki me po več kot dveh desetletjih ne zanimajo več toliko, zanimali so me principi performativnosti, s tem vprašanjem sem skoraj obseden, potem sem po naključju naletel na psihodramo, ki je postala izhodišče tudi za različne igralske pristope. Zdi se mi, da so aktualna vprašanja zdaj drugje.
 

V sanktpeterburškem Bolšoj teatru ste postavili Franklovega Človeka. Kako se po vaših izkušnjah razlikuje odnos do gledališča po Evropi? O ruskem se ve, da je na čisto svoj način strasten.

Ruski pristop je poseben, neprimerljiv z našim teatrom, tradicija je tam živo prisotna, prijetno me je presenetilo, ko sem videl, da duhovi preteklosti tam pravzaprav pričajo o živosti, o plamenu, ki se je nekoč zgodil, in če sam prinašaš neki ogenj, si takoj sprejet. Gledalci dobesedno pripotujejo, da bi videli igralca, cvetje se prinaša na oder na vsaki predstavi, ne le na premieri, oder postane nekakšen oltar, ljubezen do teatra je tam nespregledljiva in igralci to dobro vedo, rutinskosti ne poznajo.

Na Norveškem so tehnični standardi neprimerljivi z našimi, občutek imaš, da ni meja, igralci pa so predani, fokusirani, spominjajo na slovenske. Drugačna, komplementarna zgodba je teater v Srbiji ali Črni gori, to je oaza, ki omogoča tisto, kar ni mogoče drugje, največ teatrske živosti sem srečal na Balkanu in v Italiji.

O Don Juanovem svetu v pogovoru z Zalo Dobovšek v gledališkem listu govorite kot o svetu svobode, ki ga omogoča skrajni individualizem, ki se ne meni za običajni fenomen želje po pripadanju. Pri tem opozarjate na problematiko zavisti.

Govorim o trenju, ki je v vsakem od nas, o individualizmu kot zahodnjaški vrednoti, saj veste, govorjenje o samouresničitvi, karkoli naj bi to pomenilo, o tem, da ne zamudiš priložnosti, ki jih življenje ponudi, karkoli naj bi to pomenilo, o vzponu na vrh, karkoli naj bi to pomenilo. Vse to je v nasprotju z nečim, kar prinaša smisel življenja. Realiziramo se pogosto prek drugega, s tem, ko smo drugemu potrebni oziroma ko smo v skupnosti sprejeti in nismo odpadniki. To oboje je v vseh nas. Don Juan je figura, ki brez zadržkov, predrzno počne, kar mu godi, premika meje, ne drži se konvencij – in ko je s tem početjem šarmanten, neizogibno sproža zavist. To je eden od vzrokov za učinkovitost tega lika. Ni pa enoznačen.
 

O tokratni uprizoritvi vemo, da gre za besedilo, ki je nastajalo vzporedno, a ločeno od improvizacij na vajah. Dve variaciji na isto temo?

Še preden smo začeli, sem vedel, da si želim sodelovanja s Simono, in ko smo junija lani začeli, sem se začel hkrati z njo dogovarjati, da ne bi sledila procesu nastajanja dela, ampak da bi nas spremljala s svojo variacijo. V njeno besedilo smo natkali naš material in nastala je nova partitura.
 

Angažiranost je cenjena drža, zahodnjaški fenomen javnega intelektualca ima lepo zgodovino, ima pa tudi nalepko manjvrednosti, češ, naj umetnik nastopa v javnosti s svojimi stališči, ne pa z deli. Licemerje?

Umetniško delo ne more biti nepolitično, ima družbeni učinek, ali utrjuje obstoječe in ideologijo, da spremembe niso mogoče, ali pa že sama umetniška gesta implicira možnost družbene spremembe. V gledališču bi se izrednosti prestave morali zavedati, če bi na to pozabili in pristali na to, da ni mogoče komunicirati živo, smiselno, bi pomenilo, da sprememb ne pričakujemo. Gledališče propagira živost, življenje, smisel, boj za smisel in spremembo. Neangažiranega gledališča si ne predstavljam, čeprav ga je veliko, a mislim, da je v sam temelj gledališča vpisana angažiranost. Umetnost je od nekdaj imela stališče.