Cankarjeva »nekoliko mastnejša jed« za tukajšnje filistre

»Osmešiti sem hotel naše javno življenje – in lahko si misliš, da bi satiri škodovalo, če bi se bil spravil na osebno malenkostno psovanje ljudi, ki so danes slučajno nositelji teh žalostnih razmer. Včeraj so bili drugi in jutri bodo zopet drugi; osebe se menjajo, stvar ostane.«

Tako je Ivan Cankar v pismu bratu Karlu navrgel ob delu za vse čase, satirični komediji Za narodov blagor, ki jo je pisal poleti leta 1900 v Ottakringu in je obveljala za največkrat uprizorjeno slovensko politično gledališko delo. Sedemintridesetič bo na slovenskem odru v režiji Matjaža Zupančiča, premiera bo jutri na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Odločitev, da bodo na novo postavili na oder Cankarjevo komedijo, je včeraj povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, je pripeljala do bliskovite odločitve, da bo povabila k režiranju Matjaža Zupančiča. »Računali smo na predstavo, ki bo moderna in bo s samosvojo poetiko zastopala velikana Cankarja. In smo jo tudi dobili.«


 

Na veliki nadrealistični zofi

Dramaturginja Ira Ratej si je ob napovedi premiere sposodila ugotovitev Marcela Štefančiča, jr., da so, kar zadeva politično, Cankarjeve drame »portal v našo sodobnost«. Dodala je, da poskuša vsaka generacija odgovoriti na problematiko, ki jo je Cankar odpiral, in Za narodov blagor se ukvarja s politiko, s tem, kako sami sebi vladamo, torej kako razumemo demokracijo.

Zupančič se je tokrat s Cankarjevim odrskim delom spoprijel prvič, prepričan je, da se je Cankar z mislijo osebe se menjajo, stvar ostane, zavedal, da bo tudi njegovo delo obstalo.

Po režiserjevem mnenju je Cankar v tem delu iz leta 1901 vizionarski, saj je po svoje napovedal 20. stoletje. Tokratna uprizoritev »zelo smešnega in zelo resnega dela«, iz katerega je razviden kulturni boj na Slovenskem in v katerem avtor napada vse po vrsti, je premaknjena malo bolj v stoletje, v trideseta leta, novi čas, ki ga avtor napoveduje prek lika Ščuke in ima zaradi bližine druge svetovne vojne drugačno ostrino, poleg tega je ta čas prinesel nove umetniške oblike, od umetniških avantgard do filmske burleske.

Režiser se ni odločil ne za zgodovinsko ilustracijo ne za aktualistični realizem, iskal je ravnovesje in zanimalo ga je, ali je mogoče to Cankarjevo igro namesto v meščanskem salonu ali sodobnem prostoru postaviti na »veliki predimenzionirani nadrealistični zofi«. Delo ob manjših dramaturških intervencijah uprizarjajo tako, kot je bilo napisano, jezika niso spreminjali.


 

Cankarjeva pikrost

Lavoslav Schwentner, ki mu je Cankar prinesel dramo v kar najhitrejši natis, nad besedilom sprva ni bil najbolj navdušen, Cankarja je hotel prepričati, naj na nekaterih mestih omili kritičnost in se odpove pretirani duhovitosti.

Založnikov predlog je Cankarja lepo pogrel, kot je zapisala Mateja Pezdirc Bartol, je bil pisateljev odgovor založniku »zelo odločen in samozavesten: 'Kar pa vi govorite o nekaterih duhovitostih, ki naj bi se izpustile – to nikakor ne gre! Saj je komedija pisana zaradi teh duhovitosti!' Cankar je bil odločen, da ne popravi niti vejice, saj bi vsako popravljanje po njegovem mnenju zmanjšalo učinek in uspeh besedila, prepričan je bil, da je vsaka beseda na svojem mestu, saj ima prav dialog v tej komediji izjemno težo. Kljub prvotnim pomislekom je založnik delo izdal nespremenjeno.«

To se je zgodilo na pomlad 1901, natis je razburkal tukajšnjo kulturno javnost, a je to bila le začasna zmaga, saj Cankar nikakor ni mogel računati na izvedbo dela, naperjenega »proti frazerjem in frazam«, ker se je v liku nenačelnega Siratke prepoznal takratni intendant ljubljanskega Deželnega gledališča Fran Govekar. Cankarjeva pikrost si je dala duška: »Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najbolje, da se obesi ...«
 

Praga pred Ljubljano

Napovedana premiera dela, ki je bičalo vsakršno sprenevedavost, vetrogonstvo, nemoralnost, lažnivost oziroma zlagano domoljubje, prazno besedičenje, ničevost in hinavščino, je bila odpovedana.

Na odlog uprizoritve, je v gledališkem listu zapisala dramaturginja predstave Ira Ratej, je gotovo vplivalo nezadovoljstvo strankarskih veljakov tedanje liberalne stranke, čeprav tega ne potrjuje noben zapis. Krstna izvedba je bila po posredovanju Zofke Kveder šele februarja 1905 v Pragi, v Ljubljani pa so delo prvič uprizorili po Govekarjevem odstopu, konec leta 1906, ko je intendantsko mesto zasedel Friderik Juvančič (leto kasneje je na spored uvrstil tudi Pohujšanje v dolini šentflorjanski).

Zamera se je očitno vlekla dolgo, dijaška Mladina je še v letniku 1925/26 ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti zabavljivo pisala: »Po kritiki komedije Za narodov blagor v Jutru 15. nov. 1925 sklepamo, da Govekar še vedno ni prebolel Cankarjeve diagnoze. […] Razvoj slovenske politike tekom zadnjih 25 let kaže, da se je Cankar v svojih nadah glede Ščuk in njih množice zelo varal ... Glede Govekarjev pa nas je Cankar pogruntal.«
 

Pred skico parlamenta

Krištof Jacek Kozak je v gledališkem listu v spisu Proemij k bridki komediji zapisal, da ima »Za narodov blagor, tretje Cankarjevo besedilo po vrsti, posebno mesto. Podnaslovljeno je kot komedija, kar je neobičajno glede na več kriterijev: je edina komedija, ki to pravzaprav ni, ker gre za napoved etičnega spopada; je med vsemi dramami edina napoved boja zoper moralno bankrotirano eksistenco večine in edina, v kateri so etični, torej pravi ljudje, zlagani družbi dejansko nevarni; je edina, ki slovenski narodni zlaganosti oblikuje realno moralno protiutež.«