Alan Hranitelj - Kostum kot način umetniškega izražanja

Unikatni kostumograf Alan Hranitelj je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo Vzporedni svetovi Alana Hranitelja, ki je povzetek njegovega trinajstletnega ustvarjanja. V obrazložitvi so zapisali, da je »Hranitelj kostumografsko umetnost prignal do take popolnosti, da presega sámo sebe. Razstava Vzporedni svetovi ni bila samo praznik kostumografije, ampak tudi presežek kiparske in slikarske imaginacije, predvsem pa poezije, če to razumemo kot stanje duha. V njegovih kostumih je veliko igrivosti in humorja, a nobene frivolnosti, prej gre za sakralnost. Za Hranitelja se humor in vzvišenost ne izključujeta.«

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja se je iz Zagreba preselili v Ljubljano, kjer je tudi ostal. Pravi, da je prišel brez načrta, je pa tu našel »umetniško družino«, skupino ljudi, s katerimi se je ujel. Oni so večinoma zaključevali fakultetno izobraževanje in ga posvojili, vzeli za svojega ter povabili k projektom. Družina, iz katere izhaja, ni bila povezana s tem, kar počne.

Vprašali smo ga, kdaj je prvič vzel v roke krojaške škarje ter sedel za šivalni stroj. »Oh … (Smeh.) Sicer ne vem natančno … S šest let starejšo sestro sva doma pridno razrezala družinsko posteljnino in se učila šivati. Mama nekaj časa ni odkrila, kaj počneva. Ko je odkrila, nad tem seveda ni bila navdušena. Najine krojaške avanture je odkrila, ko sva razrezala njej zelo ljubo modro pregrinjalo za posteljo in iz njega naredila obleko sestri. To je bil velik družinski kraval. (V kavarni hotela Union se pojavi njegov umetniški sodrug Dragan Živadinov in mu strastno čestita za nagrado.) Ker ji nisva hotela priznati, kaj počneva, je rekla, naj ji nehava uničevati posteljnino, in nama kupila blago. V bistvu je bila zelo prijazna in naklonjena temu, kar sva počela. To je bilo v času, ko je vsako gospodinjstvo imelo šivalni stroj.«


 

Del ljubljanske alter scene

Ob prihodu v Ljubljano je kmalu postal sestavni del ljubljanske alter scene, ki se je dobivala, prav tako kot midva na pogovoru, v kavarni hotela Union. Vprašal sem ga, ali se še spomni dni, ko smo tam reševali svet.

»Zelo dobro. Vsi smo bili tukaj, če si koga iskal, si ga tu gotovo našel. To mi je bilo zelo všeč. To je bila dokaj kompaktna scena, polna različnosti. Blazno sem užival v tej okolici. To je bil pomemben del mestnega utripa. Ljubljana je bila takrat precej pusta. Mi smo se pa imeli zelo fajn. Zdi se mi, da je bilo takrat vse najboljše, od glasbe naprej … Mlajše generacije, ki nimajo predračunalniške in predinternetne izkušnje, so za marsikaj prikrajšane. Mi smo sicer bili sestradani zahodnjaške popkulture, vendar smo jo uživali precej kritično. To kulturo smo posvojili in jo vsak na svojem področju nadgradili. Večina iz naše generacije, ki se je tam družila, je nekaj naredila iz sebe, čeprav so nas velikokrat gledali postrani, nas imeli za zgube. To je bilo zelo ustvarjalno okolje.« Ko so se nas hoteli znebiti, so se lotili prenove kavarne in jo za nekaj časa zaprli. Toda mi se kar vračamo, še danes tukaj srečam veliko ljudi.«

Potožil je, da je današnji čas obseden z učinkovitostjo, in priznal, da je dokaj dober v organizaciji svojega življenja, v katerem se je treba čedalje pogosteje spoznati na vse. Drugače ne gre.


 

Krstni Krst pod Triglavom

Ko sem si ogledal Krst pod Triglavom v ljubljanskem Cankarjevem domu, sem bil študent, ki je iz vasi prišel v veliko mesto, bil sem precej zmeden, kot verjetno marsikdo. Pa vendar se mi zdi, da je to bilo drzno odrsko delo, skupek najboljšega od različnih skupin takratne umetniške alter scene. »To je res. Nekakšen katalizator vsega tega je bil Dragan Živadinov s svojo vizijo. Jaz sem sodeloval kot masker. Izjemne kostume v estetiki NSK sta oblikovali Lidija Bernik in Mojca Pungerčar, ki sta se imenovali Linije sile. Laibach je prispeval glasbo … Mnogi smo bili podpora tej predstavi, ki je nekako povezala celotno ustvarjalno obdobje, to sceno. Veliko ustvarjalcev s takratne ljubljanske alter scene, ki so jo sestavljali večinoma priseljenci – študentarija z vseh koncev Slovenije in nekaterih koncev Jugoslavije –, je znotraj tega oblikovalo lastno ustvarjalnost. To je bilo močno podporno ozadje za vse ustvarjalce na različnih področjih.«

Že trideset let ponavlja, da je kostumograf in ne modni kreator. Ne glede na to nam je z nasmehom odgovoril, da očitno tudi stroka premalo ozavešča ljudi, da kostumografi niso modni kreatorji. Njihov namen ustvarjanja je drugačen. »Do mode imam toliko odnosa, kolikor ga ima verjetno vsak od nas. Ampak zaradi tega, ker ustvarjam v gledališču za določene predstave, moram tudi temu slediti. Rad nosim svoj 23-let star spomladanski plašč. (Smeh.) Toliko, kolikor imajo ljudje razvit osebni stil, je moda moderna. Karkoli že to pomeni.«


 

Josipa Lisac je izjem(n)a

Na spletni strani se je poimenoval »costume designer«, kar je več kot zgolj kostumograf. »Oh, hvala. Večinoma ustvarjam dela za gledališče, opero in balet. Znotraj tega občasno pripravim razstavo. Redko naredim kakšno obleko po naročilu. Izjema je Josipa Lisac, s katero prijateljujeva iz osemdesetih let, od mojega 16. leta. Ona je že prej bila ekstravagantna. Sicer pa se med prijatelji, tudi z njo, ne pogovarjamo o oblekah, temveč o vsem drugem in le po naključju o oblekah. Josipa ima nekaj mojih oblek, ne pa toliko, kot ljudje mislijo. Mogoče vsakih pet let dobi idejo, da bi kaj naredila zanjo. Moram poudariti, da je ona zelo srčna in skromna oseba, in gotovo bolj normalna od večine ljudi, ki se imajo za normalne. Sicer pa, kaj je normalno?«
Njegovi kostumi so drzna mešanica vplivov, barv in oblik. Najpomembnejše je spoštovanje osebe, ki bo nosila njegov izdelek. »Absolutno. V gledališču je to samoumevno. Zelo pomembna je komunikacija z režiserjem, igralcem, igralko, s celotno ustvarjalno ekipo. Vztrajno ponavljam, da je naloga kostumografa podpreti predstavo. Ima podobno vlogo kot recimo filmska glasba. Najpomembnejša je vedno komunikacija z igralcem, igralko, ki na odru nosi moj kostum. O kostumu pravim, da je to druga koža, in če se v njem ne počuti dobro, to škodi igralcu in njegovi igri ter predstavi kot celoti. Kostum ga ne sme ovirati, razen če je tak namen režiserja oziroma predstave. Kostumograf mora ujeti duha predstave, duha vloge igralca in njega kot človeka.«