Ocenjujemo: Odred odpisanih: Nova Misija

Številni filmi, serije in čedalje bolj nepregledna množica superjunakov postajajo pravi izziv za še tako predanega oboževalca. Povrh se v zadnjem desetletju tudi drastično posega v dogodke in profile superjunakov. Številni so bili ubiti, nekaterim se je spremenila predzgodba, drugim se je prilepila spolna orientiranost, tretji so poglobili barvo kože. Borili so se sami s seboj, med sabo in proti vsem ostalim. Tudi proti pandemiji, ki je premešala karte izidov nadaljevank in filmov, sosledja zgodb ter načine distribucij.



Prvi film Odreda odpisanih (2016, DC Comics) je bil precejšnja polomija, zato smo se nadaljevanja nekoliko bali. Tudi razkritje močne igralske zasedbe, v kateri izstopajo Margot Robbie, Idris Elba, Viola Davis in John Cena, ni bilo zadostno zagotovilo, da bomo imeli opravka s kvalitetno produkcijo. Tega se je režiser James Gunn, ki ga poznamo po Marvelovih Varuhih galaksije (ja, bil je pri konkurenci), tudi zavedal in nas je namenoma zapeljal na led, saj je uvodoma videti, da bomo imeli opravka s še eno neznosno superjunaško brozgo. Nenazadnje se med junaki pojavi Pete Davidson! A kaj kmalu se izkaže, da je pred nami kompleksen, kaotičen, duhovit, brutalen in prikupen film, ki združuje skrajnosti in se ne počuti za nič predobrega.

Zgodba je preverjena in suvereno izpeljana mešanica kritike sodobnega ameriškega imperializma in večno grozečega enoumja peterokrake, ki se tokrat dobesedno utelesi v velikanski vesoljski morski zvezdi, ki s svojimi zajedavskimi potomci prevzame nadzor nad telesom in umom človeka. Proti njej se na koncu borijo antijunaki, ki so nepredstavljivo groteskni, njihove moči so skrajno butaste. V njihovem svetu je ubijanje zabava, bolj kot nekoga raztrgajo, presekajo, razstrelijo ali zdrobijo, bolj je zabavno. Režiser in avtor scenarija se posveča nazornim in krvavim smrtim z vso predanostjo, neokusnost in politična nekorektnost sta pravo olajšanje. Vsakič, ko je videti, da se bo Gunn zapletel, ga nato reši odlična igra protagonistov. Humor, ki kot strelovod razelektri nasilje in mračnjaškost, ni zgolj hiter enostavčni ali situacijski, temveč tudi bolj subtilen, potrpežljiv in seveda megalomanski. V tem duhu lahko razkrijemo, da je Silvester Stalone ljudožerski pol človek, pol morski pes. V resnici je v filmu toliko vsega, da dosega efekt pomenske pareidolije – to je tisto, ko vidimo Jezusa na popečenih kruhkih.



Kljub vsemu je osnovni cilj te debelih 132 minut dolge pustolovščine predvsem zabava. Tako sedimo na robu stola ob napetih akcijah, malce posmrkamo nad nesrečno preteklostjo protagonistov, občudujemo dinamične koreografije umiranja, fantaziramo o opojni Harley Quinn in začnemo sumiti, da je film tudi odskočna deska za Peacemakerja, junaka, ki ga upodablja John Cena. Gre za še enega contradictio in adiecto superborca, ki je pripravljen za mir storiti vse, tudi prav vse pobiti. To stališče ga stane mesta v Odredu odpisanih. Še posebej prepričljiv je zaključek filma, ki ga ne bomo razkrili, lahko pa povemo, da z njim Gunn razkrije, da je bila kaotičnost celotnega filma zgolj navidezna in skrbno koreografirana, sporočilo pa je dovolj sublimno, da se gledalcu nevsiljivo prikrade pod kožo – povsem drugače kot v zaključku serije The Falcon and the Winter Soldier Malcolma Spellmana, brez moraliziranja in traktatov. Če ste se v zadnjem obdobju nagledali superjunakov in ste prepričani, da boste bruhnili, če boste videli še enega, potem nujno poglejte Odred odpisanih: Nova misija.