Narobe svet ribe Faronike

V svoji drugi zbirki Seganje me je Denis Škofič ponovno prepričal,­ da poezija ni lahkotna, mimobežna dejavnost,­ čeprav se navzven velikokrat­ kaže kot kratkočasno razvedrilo. Med površnim listanjem zbirke najprej pade v oči križanka, ki zavzame mesto samostojne pesmi z enakim imenom.

Na prvi pogled je preprostejša od drugih križank, saj ne zahteva učenih, enciklopedičnih odgovorov, toda ko jo začnemo reševati, se zatakne. Rešitev za definicijo Ona, ustvarjena iz koščice Adamovega jabolka na primer ni Eva, potrebnih je pet črk. Prelistati moramo polovico zbirke, da pridemo do rešitve, ki jo najdemo na koncu – in ta je Evica.

Podobno je z drugimi rešitvami – te ne napeljujejo na vnaprej jasne odgovore, ki bi jih lahko potegnili iz arzenala predznanja, ampak usmerjajo na jezikovne nianse, ki tvorijo različne pomene in gradijo labirint jezika, katerega včasih zapolnjujejo tudi neologizmi. Taka je na primer rešitev pod geslom 12, nožorogi srnjak. Obenem reševanje križanke zahteva nekaj fizičnega napora – neprestano prelistavanje in obračanje platnic ob preverjanju odgovorov napeljuje na misel, da bi bila prava uganka morda knjiga sama oziroma naše bivanje z njo.
 

Skrivnost jezika

Vrojeni smo namreč v skrivnost jezika, njegovi pomeni in odgovori pa so izmuzljivi kot kakšne ribe, ki bi jih hoteli uloviti z golimi rokami. Naslov zbirke nam avtor podobno kot križanko poda skozi labirint različnih definicij. V uvodu ob različnih slovarskih pomenih glagola segati poda še svojo definicijo glagolnika: Seganje je ribolovna tehnika, pri kateri ribič med plavanjem ali potapljanjem tipa za ribami in jih lovi zgolj s svojimi golimi rokami, brez kakršnih koli drugih pripomočkov.

Avtorjevo definicijo sem navedel v celoti tudi zato, ker sopostavljena ob naslov deluje že skoraj kot samostojna pesem ali vsaj pesniški fragment. Lakonična, a tudi drzna, izvirna, fantastična in duhovita sopostavitev bralca, ko se nekaj časa zadrži pri njej, postavi pred ne tako lahka vprašanja o tem, kako se pravzaprav tvori pomen, kaj se skriva za besednimi igrami in koliko jeziku lahko sploh verjamemo. To, da si pesnik dovoli tolikšno mero lahkotnosti in humornost, razodeva, da se za zapisanim skriva veliko pesniškega in filozofskega raziskovanja.

Zavest o vrojenosti v jezik avtor izrazi tudi z uvodnim citatom Gregorja Strniše, mojstrom ustvarjanja labirintnih svetovij, ki imajo v skladu s slovensko pesniško tradicijo pretežno baladno podstat. Ob predpostavki, da se tega zaveda tudi bralec, tako lahko pesnik balado palimpsestno in ekspirementalno predela skoraj do neprepoznavnosti.

Vanjo si drzne vključiti celo kak namerno ne preveč posrečen vic. V, recimo temu, baladnem dvogovoru tako moški reče ženski: Veš, včasih si ob besedi duševna hrana predstavljam prelep porcelanast krožnik, na katerem je med dve platnici stisnjenih veliko morskih listov. In na to mu ona odvrne: Dobra literatura se mi je, tako kot Mihailu Šiškinu, vedno zdela pravo razmerje med sentimentalnostjo in tragiko.

Škofič močno navezanost na tradicijo neprestano kombinira z eksperimentom. V zbirki se večkrat pojavi motiv ribe Faronike, vzete iz ljudskega pesništva, trdno ogrodje zbirki pa daje tudi nožorogi srnjak, ki spominja na ljudskega samoroga. Toda tako kot drugi motivi sta tudi ta dva podana v sinkretični zvrsti, ki niha med pesmijo v prozi in čisto liriko ter se izmika tradicionalni definiciji poezije in balade.

Škofičev prepoznavni postopek potujevanja pesmi je na primer mešanje vzrokov in posledic, kateremu je pogojena tudi časovna ­inverznost. Med vrsticami se zdi, kot bi nam pesnik ponujal uganko: je to eksperiment avtorja 21. stoletja ali je znova spregovorila starodavna Faronika, ki je že v ljudski pesmi grozila s pogubo narobe sveta: Če se bom jest na hrbet zvrnila, / ves svet pogubljen bo.