David Lynch: Ogenj na odru

Zanimivo, da se mnogi filmski ustvarjalci sčasoma preizkusijo­ tudi na likovnem področju. Večina se tam izkaže za brezupne diletante, nekateri dosežejo raven nadarjenih ljubiteljev.

David Lynch je druga zgodba, likovnega izražanja se je lotil, še preden je začel ustvarjati filme, na dveh akademijah je tudi študiral. Nato je med študijem vzbudil pozornost z animiranim filmom Abeceda (The Alphabet, vidimo ga tudi na razstavi), dobil štipendijo Ameriškega filmskega inštituta in se posvetil snemanju svojega odbitega prvega celovečerca Eraserhead.

Lynch se ukvarja z grafiko dobro desetletje, o resnosti njegovih tovrstnih prizadevanj priča že plakat ob vhodu na razstavo, na katerem ga vidimo v grafični delavnici, zatopljenega v obdelavo litografskega kamna. Postavitev se začne z voajerskim pogledom­ skozi kukalo, skozi katero gledalec ugleda oko na grafiki v prostoru za steno, s precej sreče pa tudi oko zvedavega obiskovalca razstave, ki skozi kukalo pogleda v obratni smeri. To je najizrazitejši vdor lynchevske filmske realnosti na razstavi, katere ozračje definirajo tudi v črno oblečene mlade čuvajke in črni tekač, po katerem se pomikamo skozi prostore.

Razstava je dovolj obsežna (70 litografij, nekaj platen, serija akvarelov, 5 eksperimentalnih in animiranih filmov), naslovi del izrazito povedni, pogosto izpisani na grafičnih listih kot integralni deli likovnih celot. Vse umetnine odločilno intonirajo črno-beli toni, v katerih avtor odslikava svoja temna videnja sveta, obsesije, bizarno domišljijo. Vrstijo se mračni namigi, latentno navzoče grožnje, nevarnosti, groteskne sanjarije, slutnje. Pogoste so primerjave človeških bitij z žuželkami, enačenja žitij in ždenj enih in drugih, vsenavzoč je občutek izgubljenosti v mračnem, nespoznavnem, sovražnem svetu, negotovega, prestrašenega bivanja na njegovem obrobju, v njegovih urbanih zakotjih.

Po eni strani prepoznavamo nekaj motivov iz zgodovine umetnosti (Munch, Bacon, Kafka, elementi glasbe), po drugi strani ne manjka aluzij na sodobno geopolitično stvarnost, vseprisotno dehumanizacijo, ki povzroča izgubljenost občutljivih posameznikov. Zdi se, da nas skozi navidezno grobost, prvinskost Lynchevih del, nagovarja njegova ultraobčutljivost, poudarjeno občuteno doživljanje sveta, njegovih pojavov. Avtor se spušča v temne globine lastne psihe in psihe človeških bitij nasploh, kot bi obsesivno iskal odgovore na vprašanja o človeških gonih, njihovi naravi, izvoru, moči. O mostovih z njegovih grafik se zdi, da ne vodijo nikamor, bolj so videti kot jezovi, so pa zato toliko učinkovitejši njegovi vedno prežeči ognji, o katerih kaže, da zmorejo použiti vse.

Človeške figure so bodisi angelske prikazni, ki se zdijo le prividi odrešitve, ali lutke, marionete, ujetnice naznanih zloveščih sil, lebdeče sredi preteče frenetičnosti električnega mesta, njegovih pustih obrobij. In kaj je lahko ljubezen v takšnem svetu? Očitno le čudaška želja, obsojena na neizpolnitev ali deviantno uresničenje, ki bo pomenilo negacijo njene prvotne, bazične ideje.
Lynchev likovni izraz je ekspresiven, sugestiven, čuječnega, odprtega gledalca se več kot dotakne.

Pri animiranih filmih z minimalističnimi sredstvi doseže izjemen učinek, priklene gledalčevo pozornost. Učinek mehanizirane dehumanizacije iz nekaterih je iritirajoče neizprosen, temni nadrealizem, prepleten z elementi izraznosti avantgard zgodnjega 20. stoletja, pomaga ustvarjati občutek primarne bivanjske bolečine. Toda plameni so lahko podobni tudi tulipanom, drevesom, kar vzbuja vsaj trohico upanja.

Z brutalno neposrednostjo izraza nas avtor morda res sooča bolj z lastno kot z našo podzavestjo, a tudi te se vseeno močno dotakne. V primerjavi z deli z razstave je Twin Peaks navadna patetika.