Ženske berejo drugače

Kot (ne)naključje se mi ponujata dejstvi, da so literarne nagrade letos v znamenju pesnic: najprej Nobelova za Louise Glück, nekaj dni za njo mira za vas. In še, da je Milan Dekleva na začetek spremne besede v vaši pesniški zbirki Razpoke položil verze Glückove.

Priznam, tega se nisem spomnila. Obstajajo naključja, ki to niso, in poezija ima neka svoja pota, v mojem življenju je micelij vsega, kar počnem. Pomembna je v smislu, kako živimo, je kreativna moč, način, kako skozi besede sprejemamo svet, vzpostavljamo odnose med seboj. Omogoča drugače pogledati na to, kako živimo, in s tem dobesedno spremeniti to življenje.



Ravno sem brala knjigo Oko očesu vrana Jane Putrle Srdić, ki bo naslednji teden na srečanju Pesnice o pesnicah, ona in tudi druge pesnice iščejo nekako razsrediščen pogled na stvari, stran od antropomorfnega gledanja na svet, pogled nekih drobnih bitij, vran, rastlin, mogoče tudi virusa. Na moje življenje je branje pesnic in pesnikov vsekakor zelo vplivalo, in Louise Glück je gotovo ena od teh.

Srečanja Pesnice o pesnicah, ki so vaš projekt, so po devetih letih videti še vedno enako živa.

Vsak večer je čarobno drugačen, vsaka pesnica s seboj prinese svoj svet, svoje barve, svoj ritem in uglaševalni ton, potem pa so tu gostje, ki pridejo, če se jih je prebrano dotaknilo. Povabljeni so, da povedo pesnici, kako so brali njeno pesem. Pridejo tako moški kot ženske, pomembno pa se mi zdi, da sedimo v krogu, da je med nami prazno središče, prostor za poezijo, ki se dogaja v vsakem od nas in med nami. Beremo pa samo sodobno poezijo, ki jo pišejo ženske, kolegice. Želimo spremljati sprotno produkcijo, se odzivati nanjo.

Je ta sprotna produkcija zaželena zaradi vaše naravnanosti k družbeno angažirani poeziji?

Mislim, da je poezija per se družbeno angažirana. Spomnim se predavanj profesorja Borisa Paternuja na filozofski fakulteti, ko nam je predaval o Prešernu, je postavil tezo, da ima njegova narodotvornost korenine v ljubezenski poeziji, Sonetni venec je recimo prelepa ljubezenska pesem. Družbene teme se pojavljajo v intimnih ali celo erotičnih situacijah, ker nas prostor, v katerem živimo, preči, prehaja skozi nas.

V poeziji na dan pride ravno ta neizgovorjeni kontekst. Menim, da je vsaka dobra poezija, deklarativno ali ne, globoko družbeno angažirana. In to na način, ki se mi zdi najrodovitnejši: nastopaš skozi svojo enkratno eksistencialno pozicijo in nagovarjaš svet. Ta pot se mi zdi tudi najbolj učinkovita družbena komunikacija. Bistvo te komunikacije je namreč, da vplivamo drug na drugega in se spreminjamo, rastemo. Če se poslušamo in slišimo govorico drugega iz srca biti, potem je to obogatitev.

Taka subtilna izgovorjena in neizgovorjena komunikacija pa se ne more zgoditi brez kroga prijateljstva, varnosti pa tudi nečesa večjega, za kar nimam besede.

Erotika in družbeni odkloni, ženska in moški v enem telesu, kraški kamen, vse to je v vaši poeziji, in v ozadju je čutiti feminizem. Zakaj ga danes še vedno potrebujemo?

Ne vem, zakaj sem tako pravičniška, včasih grem sama sebi na živce. Ampak prav zabolijo me družbene krivice, pa naj se godijo ženskam, našim Romom ali migrantom – samo zato, ker so oziroma smo drugačni. Ta strah pred drugim, drugačnim se mi zdi simptom negotovosti lastne identitete. In potem ne pustimo drugim, da so, kar so, ker bi to ogrozilo nas, se bojimo.

Pesnice družbeno sprejemamo drugače, ker so ženske. Gre za družbeni, ne biološki spol. Pred tridesetimi leti sem opozarjala na to, da v antologijah ni dovolj pesnic, tudi med lavreati so bile redke. Ko začneš o tem razmišljati, pristaneš pri dveh možnostih: ali so ženske bolj neumne in nesposobne in ne znajo pisati poezije ali pa je nekaj narobe s takim vrednostnim sistemom.

Vse pesnice, od Lili Novy do Svetlane Makarovič, Saše Vegri, Ade Škerl nadalje so bile sprejete kot pesnice ljubezni, erosa, k njim ne spada nič družbenokritičnega ali filozofskega, tako so pisali še, ko sem izdala svojo prvo zbirko. A to sem spoznala šele postopoma, iz izkušenj. Zato imam sebe za priučeno feministko, nisem bila vzgojena v tem razmišljanju, obratno, rasla sem v patriarhalnem svetu.



Ko govorim o feminizmu, ne govorim le za ženske, temveč za vse, kar je drugo – in nenadoma se ta monolitnost, osredotočenost le na en glas, eno možnost, en način prebivanja razkošno razdrobi v tisoče različnih glasov. Sva vi in jaz, ki sediva tu na vrtu, tamle leta osa, poleg naju je sončnica, mravljišče, vse, kar prispeva k temu, da se lahko pogovarjava, je teh tisoč različnih življenj.

Kar me pri pesnicah tako očara, je nevidno tkanje, ki ga soustvarjamo med seboj. S tem da se pogovarjamo, beremo, se zelo ne strinjamo druga z drugo, se zelo razumemo, brez besed. Manjka mi, da bi enostavno samo bili drug z drugim. Ko smo skupaj brez nekega vnaprejšnjega cilja, je biti živ tako dragoceno. V naši skupini se to nenadoma zgodi, domov se vrnem nahranjena.

Preizpraševali ste se tudi o našem odnosu do migrantov, bili prostovoljka.

V času, ko je k nam, čez naše ozemlje prišlo pol milijona in več prebežnikov, sem delala kot prostovoljka v velikih begunskih centrih. Hotela sem pomagati tudi zato, ker sem lahko pomagala – moji bližnji ljudje so bili ali premladi, ali prestari, ali pa vezani na službo. Jaz pa ravno prav stara in svobodna, da sem lahko kaj koristila.

Problem tu je, če v človeku ne vidiš človeka, mu ne priznaš statusa enakovrednega bitja, da v njem vidiš kugo, naravno nesrečo, prinašalca virusov, bolezni, čudnih religij. Bojimo se tega, ker se počutimo nemočni, nismo samozavestni, nismo prepričani o tem, kar smo. Slovenci smo strahovito negotovi v tem, kdo smo, kaj si želimo, katere so naše vrednote.

Kot bi bili nezadostni Evropejci?

Nikakor ne. Samo bolj negotovi smo. Kot pesnica doživljam identiteto skozi jezik. Vsak jezik ima neko svojskost, nekega duha, ki ga vsrkamo, ko se ga učimo. Rudolf Steiner je imel svojevrstne ideje o izvoru jezika: stvar, ki jo v slovenščini poimenujemo za peč – v tej besedi kaplja vode pade na vročo ploščo in zaslišimo zvok pečššš, ko v hipu izhlapi, v nemščini pri tej isti stvari odpremo vratca, da bi naložili drva, pa buhhhne v nas toplota.

Pesniki telesno čutimo jezik, utelesimo besede, ritem, zvok, čutimo, kako nas speče, v nas buhne beseda, ali samo zlog, ali neko zaporedje glasov, in ta zvočna igra, ki dostikrat nezavedno obstaja znotraj verzov, ima globok pomen, ki spremlja logično linearno pot misli.

Tu torej projicirate svojo erotiko na pesem. Spomnim se, da ste nekoč izjavili, da je erotika vsepovsod, celo v ljubezni do otroka.

Pet vnukov imam, včasih prespijo pri meni. Speč otrok je nekaj najlepšega, to speče telo, ki ga imaš srčno rad. Pojavi se želja, da bi ga varoval, mu dal nekaj za na pot, duhovno popotnico, te uporabne stvari, to je zame čista erotika; vsaka mama ve, kako lepo diši teme majhnega otroka. Erotika je zame čutnost v smislu odprtosti do sveta. Da na primer pustiš, da te ta vonj premakne.

Nekoč ste rekli, da v sebi zbirate impulze, iz katerih pa nastane pesem šele, ko doživite primerno izkušnjo. Kaj je drugače pri 57 letih?

Svet me nagovori, nagovor večinoma pride od zunaj. Mogoče veter ali svetloba, voda ali cvet, ki se začenja povešati. V naravi začutim, da sem tudi žival, sesalec, čutim bližino te žive energije, ki gre skozi mene, vem, da gre tudi skozi rože in drevesa, mogoče v smislu panteizma.

Med mano pred 30 leti in mano danes je razlika ta, da so me prej zanimale višave, zdaj pa me vse bolj to, kar najdem na tleh. Bolj sem umirjena, en velik del življenja je za mano, zadovoljna sem z njim, del pa me čaka še neodkrit, a do njega pristopam v smislu notranje pomirjenosti, večkrat si lahko rečem: »Ni mi tega treba.« In to je veliko olajšanje.

Vas je oče res označil za amatersko filozofinjo, kot sklepam iz vaše pesmi? In to v dvigalu.

Res, spomnim se, da mi je to rekel, ko sem imela morda šest let, nisem še hodila v šolo. Spomnim se, da sem morala stopiti na prste, da sem dosegla gumb za trinajsto nadstropje, kjer smo živeli. Vzdevek filozofinja sem dobila najbrž, ker sem ga spraševala nenavadne stvari, ki jih od otroka ne pričakuješ. Amaterska pa najbrž, ker sem mu bila tako ljuba. Beseda amater, ljubitelj, označuje nekoga, ki je v nekaj zaljubljen.

Je za Mileta Koruna značilna ironija, si vas je malo privoščil?

Tudi sebe si privošči, on je tak. Ne jemlje se preresno. Mogoče zato, ker bi potem otrdel v neki namišljeni veličini. Če znaš sebe in stvari okrog sebe pogledati neresno, jih relativizirati, v življenju po mojem prideš dlje.