Ženska brez otroštva

Rene Descartes je nekaj let preživel v Amsterdamu. Oboževal je to mesto, prav tam je napisal najbolj znamenite filozofske razprave in tudi zaljubil se je, v služkinjo Helene Jans van der Strom. »Kje drugje na zemlji bi lahko našel tako popolno svobodo, tako miren spanec, kot tukaj,« je leta 1931 napisal prijatelju.

Če se je Ana Frank upala nagniti čez okno svojega skrivališča, kamor se je z družino preselila leta 1942, je lahko videla hišo, v kateri je nekoč živel Descartes, a njegovo mesto takrat ni bilo več svobodno in ljudje že nekaj časa niso spali brez strahu. Še posebej judi.

Kot v knjigi The Cut Out Girl piše angleški profesor Bart van Es, je na Nizozemskem leta 1939 živelo okoli 140.000 judov, vojno jih je preživelo le 35.000. Kar osemdeset odstotkov jih je končalo v koncentracijskih taboriščih, veliko več kot v drugih zahodnih državah.
 

Mala Lien

Van Es, ki ima nizozemske korenine, v knjigi, ki je pred dobrim mesecem prejela nagrado costa za najboljši britanski roman, opisuje življenje judovske deklice Lien de Jong, ki so jo starši, v upanju, da bo preživela vojno, poslali živet k novi družini. Takrat je bila stara osem let. Le nekaj mesecev zatem so mamo in očeta odpeljali v Auschwitz, oba sta tam umrla. Lien je preživela.

A to ni le zgodba o njej, van Es se ves čas tudi sprašuje, zakaj je bilo prav na Nizozemskem, v tej pregovorno strpni in odprti državi, izdanih toliko judov. Hodil je iz enega muzeja in arhiva v drugega ter odkrival že pozabljene zgodbe.
Hkrati je to avtobiografska izpoved, kajti prav pisateljeva dedek in babica, zavedna antifašista, sta med vojno skrivala malo Lien, potem pa sta z njo izgubila stik. Deklico so ves čas selili od ene družine do druge, saj so bili nacisti vedno kje blizu. V prvih dneh begunstva je še veliko jokala in mislila na mamo in očeta, čuvala je njuna nežna pisma, potem so se solze posušile in tudi spomin na starše se je oddaljeval, kot da bi ga njen nagon po preživetju počasi brisal iz zavesti, da le ne bi čisto obupala ali umrla od groze, ki jo je doživljala. Nazadnje je živela pri verni protestantski družini, kjer je morala delati kot služkinja in kjer je doživljala spolne zlorabe. Njena edina lastnina je bila spominska knjiga, nanjo se je pisatelj oprl kot na koledar dekličine otroške preteklosti. Takoj ko je zapustila starše, je njeno otroštvo ostalo nekje daleč, kot jadrnica prav na koncu obzorja.



Pisatelj preteklost povezuje tudi s sedanjostjo, kot da bi tkal preprogo, barve antisemitizma iz obdobja vojne najde tudi v sodobnem času. Omenja smrt režiserja Thea van Gogha, ki ga je v Amsterdamu ustrelil radikalni musliman, zaznava antisemitizem in nestrpnost do beguncev v sodobni Evropi in piše o tem, kako se je treba naučiti razumevati druge kulture in sočustvovati.

Bart van Es in danes petinosemdesetletna Lien de Jong, ki je iz Amsterdama pripotovala v London na podelitev knjižne nagrade, sta med nastajanjem knjige postala prijatelja. Lepa je tudi zgodba o tem, da je de Jongova na stara leta našla ljubezen svojega življenja, moškega iz njene daljne preteklosti. »Za majhnega otroka je najbolj pomembno, da nekomu pripada,« je ta redkobesedna in neizmerno vitalna ženska povedala v nekem intervjuju.
 

Lovci na glave

Kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno na Nizozemskem? Van Es piše, da se je preganjanje judov tam začelo zgodaj, kmalu po okupaciji, pobeg čez mejo je bil nemogoč in tamkajšnje naivno judovsko društvo je za naciste še pred pregonom pripravilo temeljit popis vsega judovskega prebivalstva. In potem se je zgodilo. Kar čez noč niso več smeli obiskovati univerz, knjižnic, muzejev, kavarn, bazenov. V parkih so se pojavili napisi Prepovedano za jude. Vsi so morali nositi davidovo zvezdo.
Ko so se leta 1941 začele množične aretacije, jim je veliko Nizozemcev pomagalo. Sprejeli so jih na svoje domove ter jim pripravili skrivališča. V časopisih so se pojavljali nenavadni, skrivnostni oglasi, ki so judom sporočali, kje in kdaj naj se zglasijo, da jim bodo pomagali. Mnoge obupane mame so otroke puščale kar pred vrati dobrih sosedov v upanju, da jih bodo skrili pred morilci. Štiri tisoč otrok, ki so se skrivali pri družinah, je preživelo vojno, a mnoge so odkrili. Nacisti so namreč hitro zategovali zanko. Uvedli so smrtno kazen za tiste, ki pomagajo judom, in začeli plačevati vsem, ki so izdali, kje se skrivajo. Sedem goldinarjev in petdeset centov. Kmalu so nastale celo poslovne družbe, ki so prevzemale nepremičnine in drugo lastnino judov, izgnanih v taborišča, imele pa so še oddelek tako imenovanih lovcev na jude. Bili so učinkovitejši od nacistov.



Van Es opisuje enega najbolj uspešnih. Ime mu je bilo Harry Evers. Zanj je bilo značilno, da je takoj po uspešnem »lovu« v kakšni hiši sedel za klavir in zaigral veselo melodijo. Rad je posiljeval judovske deklice, bil je namreč zelo uspešen lovec na otroke. Nekoč je na ulici zagledal deklico na kolesu in zaslutil, da je judinja, zasledoval jo je vse do doma in aretiral tako njo kot njene krušne starše.

Ko se je vojna bližala koncu, je Evers pomislil, da bi bilo dobro zamenjati stran. Začel se je predstavljati kot član odpora proti nacistom in je nekaj časa veljal celo za heroja. Po vojni so ga razkrinkali in obsodili na šest let zapora, odsedel je le tri. Mnogi so še dolgo verjeli, da se mu je zgodila krivica in da je v resnici bil heroj odpora, da so bile obtožbe o tem, da je izdajal in mučil jude, izmišljene.

Van Est v knjigi meša literarni in raziskovalni žanr in se sprašuje, kako se je lahko rodilo tako neizmerno sovraštvo do neke skupine ljudi, zakaj se del nekega naroda hitro spremeni v učinkovit izdajalski stroj, kaj se dogaja s sodobno Evropo in zakaj demokracija zahaja.

Čisto na koncu opiše, kako je Lien de Jong obiskala Auschwitz. Skupaj z budističnim menihom, skupini judov se ni želela pridružiti, saj bi jo skupinska travma uničila. V eni od barak je na glas povedala svojo zgodbo in omenila imena vseh sorodnikov, ki so umrli v taborišču. Seznam se zdi neskončno dolg. Po drugi svetovni vojni je res ostala sama.