Zadostiti pravici je gonilo kriminalk

Prekmurski pisatelj in pesnik ter pisec besedil popevk Feri Lainšček je svojevrsten človek, ki rad stopa po neznanem. Če je v popularni glasbi nekaj običajnega, da glasbeniki svoje pesmi posnamejo v različnih aranžmajih, pa je v literaturi to izjema. Tega se je lotil Lainšček, ki je svoje delo Astralni niz, staro več kot četrt stoletja, temeljito spremenil, da je nastala kriminalka.
 

Kaj vas je, kot poudarjeno liričnega avtorja, prijelo, da ste se lotili pisanja kriminalke?

Ob dejstvu, da je prav roman Zadoščenje to leto v knjižnicah moja največkrat izposojena knjiga, bi bil verjetno kar pričakovan odgovor, če bi dejal, da sem se za kriminalko odločil zato, ker vem, da ima ta žanr tudi pri nas veliko bralcev. Vendar, resnica je drugačna in je pravzaprav povezana s svojevrstno uredniško odločitvijo, ki vam jo bom zdaj skušal na kratko opisati.

Z urednikom Orlandom Uršičem sva se lani dogovorila za novo, popravljeno izdajo mojega romana Astralni niz, ki je bil prvič natisnjen leta 1993. Med pripravami na že dogovorjeno popravilo sem se nato povsem svojevoljno odločil, da bom na podlagi idej iz tega dela napisal nov roman. Na začetku leta sem tako na založbo poslal besedilo, ki je bilo glede na žanr dokaj hibridno. Če bi si pomagal s primerjavo iz filmskega sveta, bi dejal, da je šlo za nekakšen psihološki triler s prvinami fantastike. No, urednik me je po branju presenetil, ko je v besedilu zagledal kriminalko in mi v skladu s tem predlagal tudi drugačen konec. Sledilo je kar nekaj mojih pomislekov, naposled pa sem mu pritrdil in ob dokončanju dela sledil na novo opredeljenemu žanru. V predalu je tako obtičalo lepo število strani s konca prvotnega besedila. Ali z drugimi besedami, kriminalni roman Zadoščenje ima tudi svoj apokrifni konec, ki pa je za zdaj varno pod ključem in ga poznava le z urednikom.
 

Pa nameravate to verzijo kdaj objaviti?

O tem, ali bo skrivnost kdaj razkrita v kaki knjižni izdaji, se z urednikom še nisva pogovarjala. Ideja je gotovo zanimiva, a tudi vprašljiva. Ne vem, kaj te lahko doleti, če se kot avtor upaš poigrati z bralcem, ki ti je enkrat že verjel …   
    

Ostaniva torej pri delu, ki je bralcem na voljo. V romanu prav počasi razkrivate kraj in čas dogajanja.

Med snovanjem romana sem se veliko ukvarjal s socialnim kontekstom in iskal prizorišče, kjer bi se dogajanje še lahko zdelo verjetno in bi bilo za bralca dovolj prepričljivo. Dogajanje v romanih z običajnimi kriminalističnimi vprašanji, kot jih recimo postavlja Tadej Golob, se seveda da postaviti tudi v domače okolje oziroma v ta naša mala mesta, kjer praktično vsak vsakega pozna, kriminalistično soočenje s pojavi paranormalnega pa se v takem kraju prav gotovo ne bi zdelo verjetno. Že zato ne, ker o tem pač še nismo slišali. Ko pa se tukaj na vseh koncih sliši vse, kar se kje ekscesnega zgodi.





Tako nekako bi si na tihem dejal bralčev glas in njegova zmožnost imaginacije bi bila usodno porušena. Tudi pri izbiri časa dogajanja se je v tem primeru vsekakor vsiljevalo kar nekaj takih razlogov, ki sem jih nujno moral upoštevati. Prvi je, recimo, že ta, da bi se zgodba povsem drugače zapletala, če bi protagonisti že uporabljali mobilni telefon. Prav tako bi odpadlo vse dokazno gradivo, zgrajeno na uporabi klasične fotografije in filmskega traku. Celo preiskava bi pravzaprav potekala drugače, če bi bile analize DNK že v širši uporabi ... To bi bil torej povsem drugače zgrajen kriminalni roman. Za nameček bi ostal brez patine, ki mi je tudi sicer ljuba. Pravzaprav niti ne vem, ali bi, če ne bi bil po svoje tako retro, ta fikcija sploh še učinkovala …
 

Bralec mora prebrati precejšen del romana, da pride do prvega trupla. Prej se sicer zgodi posilstvo najstnice, vendar je v zraku pričakovanje »hujšega« zločina.

Spolno nasilje, ki ga skuša deklica prikriti, je v tem primeru seveda le sprožilni moment. Ker ni ob njej nikogar, ki bi jo lahko zaščitil, ker je res izgubljena in hudo prizadeta in se naposled zganejo tudi astralne sile. A te ne prihajajo le zaradi tega, ker je treba maščevati posilstvo, temveč iščejo zadoščenje še za vse tisto, kar se je nekoč zgodilo njenemu pokojnemu očetu. Na primeru rodbine z grozljivo družinsko skrivnostjo, ki se med preiskavo razkrije, sem skušal pokazati na palimpseste zla, ki presevajo iz preteklosti v sleherni družbi. Verjamem namreč, da nedolžne žrtve nikoli ne nehajo terjati zadoščenje. Le dokler slišimo njihov glas, lahko ta svet še temelji na civilizacijskih vrednotah, zaradi katerih je naše bivanje človeško.
 

Prav tako se v običajnem kriminalnem romanu dokaj zgodaj pojavi vsevedni kriminalistični inšpektor, ki ima hitro odgovore na vsa vprašanja. Vaš se pojavi dokaj pozno, pa še takrat se precej bolj sprašuje, kot pa ponuja odgovore.

Ja, moj ubogi inšpektor. Postavil sem ga pred nalogo, o kateri sem že vnaprej vedel, da ji ne more biti kos. Nisem ga napravil za junaka, čeprav je vsaj v kriminalkah inšpektorjem to lastno. Poklicati je moral na pomoč celo pomočnika, kakršnim v resničnem življenju inšpektorji običajno ne zaupajo. Se pravi, moral se je znajti na terenu, ki ga ni poznal, in naposled prestopiti mejo, onkraj katere zakoni fizike ne veljajo več. Ne velja pa še veliko tistega, kar nam daje občutek, da so pod nogami še trdna tla. Vendar, tako mejo mora v tem romanu skupaj z njim prestopiti tudi bralec …


 

Nato pa sledi počasen zasuk v mistično …

Ta mistični obrat je, vsaj zame, v spoznanju, da je ravno ubijanje ljubezni tisto, proti čemur se astralne sile skušajo postaviti. Z majceno ohlapnostjo se torej da reči, da tudi tam, v onstranstvu, v za-svetju, ali pač v naši skupni podzavesti, v resnici ne zmagujeta demonskost in zlo, temveč je vodilo želja po ljubezni. To pa je hudo dober občutek, ki sem si ga pridelal že, ko sem pisal. Od takrat namreč moj pisateljski pogled v kolektivno dušo nima več Freudovih očal, temveč raje poslušam Junga. Moj čoln je lahko usmerjen k svetlobi, če se pesniško izrazim.
 

Ni prav pogosto, da bi kriminalka zašla v polje fantastičnega. Si niste mogli pomagati?

Morda si nisem mogel pomagati, a zagotovo si tudi nisem želel. Kamorkoli sem kdaj kot pisatelj stopil, zmeraj sem hodil po robovih. Nikoli mi ni bilo zanimivo tam, kjer se je zdelo znano in zaradi tega varno. Dolgo se že ukvarjam s tem, razkril sem skrivnosti mnogih vzorcev, poznam svoje literarne obrazce, ki bi jih lahko kar ponavljal, a se mi to ne zdi smiselno. Predvsem pa bi bilo dolgočasno. Podobno je s kriminalkami, seveda obstajajo recepti, možna je serijska proizvodnja, a mene to na ta način ne vznemirja.
 

Čigave kriminalke sicer najraje prebirate?

Katalonskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafona bi morda ta čas res lahko prvega omenil.
 

Precej dolgo so med literarnimi čistuni kriminalke veljale za žanrsko, manj vredno literaturo. Kako vi gledate na tovrstno žanrskost?

Se spomnim. Toda literarni čistuni so medtem nesrečno izumrli, žanri pa so preživeli in se pomnožili. Pa nočem reči, da je to mogoče dobro, le čas je ta razmerja najverjetneje zelo spremenil. Literarni krogi ne usmerjajo več bralskih krogov, uspešni pisatelji štrlijo vsak po svoje, presežki pa nekako vendarle nastajajo. Sam se v tej juhi sicer še najraje vedem kot ponirek. Ko pišem, grem drugam, od daleč je gotovo videti, da se potapljam. Zato se pač zgodi, da res nihče ne ve, kdaj in kje bom spet izplaval. Ne vprašajte me torej, ali bom še kdaj napisal kako kriminalko …
 

Pa ravno to sem vas zdaj hotel vprašati.

(Smeh.)