Zadnje skrivnosti o Ivu Andriću

Medtem ko se Srbi in Hrvati spet prepirajo o tem, ali je bil Ivo Andrić Srb ali Hrvat, kot se tudi nikoli ne naveličajo prepirov, kakšne narodnosti je bil Nikola Tesla, je pri avstrijski založbi Zsolnay pred dnevi izšla obsežna biografija o edinem Nobelovem nagrajencu za književnost iz jugoslovanske regije, ki jo je napisal tuji avtor.

Knjiga Im Brand der Welten (V požaru svetov) na 560 straneh prinaša doslej neznane podrobnosti in dokumente o tem izjemnem pisatelju tudi iz časa, ko je bil veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v Hitlerjevi Nemčiji. Biografijo so vnaprej napovedovali kot intrigantno zgodbo o (poznejšem) dobitniku Nobelove nagrade, ki je bil na proslavi Hitlerjevega rojstnega dne, se pogajal za orožje s Hermannom Göringom in ki ga je Stalin povabil v Moskvo.

Nacionalistična prerekanja

Iz te napovedi bi lahko sklepali, da knjiga obtožuje Andrića, da so v njej dokumenti, ki ga kompromitirajo, kar so pravzaprav poskušali že večkrat iz nacionalističnih in ideoloških razlogov, seveda v krajevnih logih. Tokrat avtor pisanja o Andriću ni imel takih vzgibov, ker je Nemec in ga jugoslovanska nacionalistična obračunavanja niti najmanj ne zanimajo. No, zanimajo ga zgolj kot novinarja in ne kot biografa in publicističnega pisca. Michael Martens (1973) je novinar nemškega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je na začetku tisočletja sedem let delal kot dopisnik z Balkana s sedežem v Beogradu. Zdaj je dopisnik za jugovzhodno Evropo z Dunaja, vmes pa je bil dopisnik iz Moskve, Istanbula in Aten.

O tem, koliko je Andrić primeren za nacionalistično prerekanje o tem, čigav pisatelj je, Martens meni, da zunaj jugoslovanskega območja nikomur ni mar, komu pisatelj pripada. V intervjuju za srbski tednik Nedeljnik pravi: »Zame kot biografa spopad o njegovi nagnjenosti ni čisto irelevanten, ampak je stranskega pomena. Andrić je bil otrok hrvaških staršev iz Bosne, rasel pa je v katoliški družini. Večino svojih največjih del je umestil v osmansko Bosno in vedno je govoril, da je Bosna njegova čustvena domovina. Ampak je prebil večino svojega življenja v Beogradu in se imel za srbskega predstavnika jugoslovanske književnosti. Njegovo odločitev je treba spoštovati. Pravi kontekst, v katerem sta potekala njegovo življenje in književnost, presega ozke nacionalne meje, v katere ga želijo strpati nekateri ljudje.« Andrić je vendarle govoril šest tujih jezikov in poznal književnost, napisano v teh jezikih.

O njegovem nacionalnem poreklu, o katerem te dni živahno razpravljajo, pa še tole. Andrić je odrasel v muslimanskem Višegradu na Drini. Generacija, ki ga je vzgajala, je bila socializirana v času razpada oziroma zadnjih desetletij osmanske oblasti nad Bosno, kar ni ostalo brez vpliva na poznejšo pisateljevo perspektivo. Tisto, kar je v otroštvu in mladosti spoznal o osmanskih časih, ga je do konca življenja zanimalo. »Islam je moja usoda,« je dejal svoji prevajalki v švedščino Gun Bergman.

Jugoslovan

O tem, ali je bil Andrić Hrvat ali Srb, je pred dnevi pisal tudi pisatelj in novinar Miljenko Jergović, ki pravi, da je bil vse do smrti dosleden Jugoslovan ali, kot bi na svojem sojenju rekel Gavrilo Princip, Srbohrvat. Samo da biti Jugoslovan ni pomenilo isto v letih 1911 in 1975, predvsem ni pomenilo tisto, kar pomeni danes. Svoje literarno delo je Andrić, ki je živel večinoma v Beogradu in pisal v srbohrvaškem jeziku, ustvarjal znotraj srbske književnosti in beograjskega kulturnega in književnega življenja. Najbolj prav bi bilo po Jergovićevem mnenju reči, da je on jugoslovanski pisatelj znotraj srbske književnosti. Čeprav je v glavnem pisal o Bosni, to nikakor ne pomeni, da je bosanski pisatelj. Bošnjaki si ga niti ne lastijo, saj njegovo pisanje o muslimanih doživljajo kot žaljivo.

Pokojni Aleš Debeljak, poznavalec in oboževalec Andrića, ga je označil takole: bosanski katolik s hrvaško vzgojo, beograjskim stalnim bivališčem in jugoslovanskim prepričanjem.

Zakaj Nemca zanima Andrić

Toliko o Andrićevi umeščenosti, kolikor je tvorila kontekst njegovega ustvarjanja. Kako se je Nemec Michael Martens, avtor več publicističnih del, odločil, da se bo poglobil prav v življenje Iva Andrića? Prvič je zanj slišal leta 1991 od učitelja zgodovine v gimnaziji v Hamburgu. Andrić ni bil v predpisanem čtivu za srednje šole v Nemčiji, toda učitelj je omenil roman Most na Drini kot mojstrovino evropske književnosti 20. stoletja. Martens takrat te knjige ni prebral, vendar nikoli ni pozabil priporočila, ker je imel rad tega profesorja. Ko se je leta 1995 kot mladi novinar preselil v Rusijo, se naučil govoriti in brati rusko, se je začel zanimati za rusko književnost: Gogolja, Dostojevskega, Tolstoja ... Ko pa je leta 2002 prišel v Beograd, se je spomnil na profesorjevo priporočilo in prebral Most na Drini. Knjiga ga je navdušila.



Vendar ta ni bila edini vzrok, da se je lotil proučevanja Andrićevega življenja in pisanja biografske knjige o njem. V intervjuju za Nedeljnik je povedal, da ga je predvsem spodbudilo pisateljevo posebno življenje. Bili so številni veliki prejemniki Nobelovih nagrad za književnost, vendar je imela večina tiho, kontemplativno življenje. Andrićevo življenje pa je imelo velikanski politični pomen. S prvo svetovno vojno je bil povezan prek poznanstva z Gavrilom Principom, ki je pozneje ubil avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, in prek idej Mlade Bosne, katere član je bil. Z drugo svetovno vojno ga povezuje to, da je bil veleposlanik Jugoslavije v Berlinu. Preživel je dve svetovni vojni, videl je cesarstva, kako se dvigajo in padajo, sredi vsega tega pa je ustvaril književnost, vredno občudovanja. Zgodba o njegovem življenju je zgodba o Evropi v 20. stoletju.

Andrić je bil del duha časa pred začetkom prve svetovne vojne, ko je bila za mnoge mlade ljudi in tudi zanj združitev južnih Slovanov politični ideal, v njej so videli edino priložnost, da ljudje s tega prostora vzamejo usodo v svoje roke in tako ne postanejo igračka velikih sil.

Narobe razumljeni stavek

Martens je v knjigi posebno pozornost posvetil Andrićevemu stavku iz zgodbe Pismo iz 1920, objavljene leta 1946, v kateri glavni narator, zdravnik Maks Levenfeld, trdi, da je Bosna dežela sovraštva in strahu. Ta stavek, pravi Martens, je pomembno vplival na Clintonovo odločitev, da je poslal Natova letala nad Srbijo leta 1999. Tako Clinton kot tudi nekateri drugi vplivni politiki so si ga narobe razlagali. Martens meni, da so te Andrićeve besede verjetno najbolj vplivne in najbolj napačno razumljene pa tudi najbolj zmanipulirane ne samo iz Andrićevega opusa, ampak med najbolj narobe razumljenimi iz celotne zgodovine književnosti. Andrić namreč nikakor ne sugerira, da obstaja neko posebno »bosansko sovraštvo«. On pokaže, da sovraštvo ni posebna bosanska disciplina, ampak univerzalni fenomen, katerega žrtev lahko postane človeško bitje tako v Hercegovini kakor v Hamburgu, tako v Bosni kot v španski Aragoniji, kjer v državljanski vojni umre Maks Levenfeld, kamor pobegne iz Bosne. Pisma iz 1920 pa po Martensovem mnenju niso zlorabili samo številni politiki, ampak tudi znanstveniki in novinarji, da so v različnih trenutkih skonstruirali svojo Bosno, kakršno so takrat potrebovali.



Avtor biografije se je pri tem spomnil nekdanjega nemškega obrambnega ministra Rudolfa Scharpinga v vladi Gerharda Schröderja sredi devetdesetih let. Scharping je bil velik zagovornik Natovega bombardiranja Srbije, kar Martens komentira takole: »Scharping je leta 1999 objavil knjigo Ne bomo obrnili glave: Vojna na Kosovu in Evropa. Da bi pridobil javnost, je trdil, da so pripadniki srbskih sil ubijali noseče Albanke, jim parali trebuhe in pekli nerojene otroke na žaru. Do danes je to najnižje dno, ki ga je dosegla nemška povojna politična retorika. Scharping v knjigi trdi, da je bral Andrića in uporabil Pismo iz 1920, da je upravičil bombardiranje Srbije s trditvijo, da je na Balkanu toliko sovraštva, da Nato preprosto mora intervenirati.«

Kako je Andrić vplival na Clintona

In kako je ta izkrivljena interpretacija Pisma iz 1920 prišla do takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona? Martens pravi: »Na začetku devetdesetih let je Clinton prebral Balkanske duhove avtorja, novinarja, Roberta D. Caplana. Knjiga je zelo površna in polna klišejev. Caplan si je celo izmislil teorijo, da nacizem deloma vleče korenine od južnih Slovanov, češ da je Hitler živel na Dunaju, to pa je tu blizu. Kljub takim neumnostim je bila knjiga zelo vplivna v ZDA, prebrala sta jo Bill in Hillary Clinton in nanju je naredila tolikšen vtis, da je New York Times ugibal, ali bo njeno branje vplivalo na ameriško politiko do Balkana. To se je v resnici zgodilo. Clinton je rekel svojemu obrambnemu ministru Lesu Aspinu, da mu je Caplanova knjiga odprla oči za globoko ukoreninjene vzroke spopadov na Balkanu. Caplanova najpomembnejša priča za teorijo o biološkem sovraštvu na Balkanu je bilo Andrićevo Pismo iz 1920.«

Zapisi v berlinskem arhivu

Avtor Andrićeve biografije je podrobno proučil tudi nemške arhive iz časa Hitlerjeve vladavine in našel številne zapise firerjevih ovaduhov o življenju jugoslovanskega veleposlanika. Ivo Andrić je bil več let namestnik jugoslovanskega ministra za zunanje zadeve in v različnih diplomatskih službah, v Nemčiji v letih 1939 in 1941. Ker je bil vidni diplomat, v Berlinu še vedno hranijo dokumente o njegovem političnem delovanju. Tu so tudi poročila o prisluškovanju in prestrezanju njegovih depeš Beogradu. Tako je na primer Andrić poskušal poslati načrt napada Nemčije na Jugoslavijo, a mu to ni uspelo. Z Göringom se je kot veleposlanik pogajal o dostavi 200 vojaških letal za jugoslovansko vojsko, vendar iz tega ni bilo nič.



Njegova glavna naloga v Berlinu je bila, da obvaruje Jugoslavijo pred vojno. Dokumenti, ki jih je našel Martens, pričajo, kako zelo se je Andrić trudil, da bi si pridobil zaupanje Nemcev. Kadar je govoril o Hitlerju in nacionalizmu uradno kot diplomat, je izbral najvišje tone, še zlasti kadar je vedel, da so v bližini skriti mikrofoni. Toda njegovo hvaljenje Hitlerja ni bilo odraz njegovih pravih prepričanj, trdi Martens. Kaj je mislil zares, je brati v njegovih zasebnih zapisih. Moral je voditi dvojno življenje, kakor ga živi večina diplomatov. To je bilo najmanj plodno obdobje njegovega življenja, saj so mu diplomatske naloge jemale obilo energije in časa.

Odpoklic iz diplomatske službe

Kakšna je bila Andrićeva vloga pri pogajanjih o pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu? Niso ga povabili k pogajanjem, pravi Martens, ker mu niso zaupali, čeprav se je leta 1941 kot diplomat zavzemal, da Jugoslavija podpiše trojni pakt, a ne zato, ker bi verjel v nacizem ali fašizem, ampak ker je mislil, da je to edini način, da Nemčija ne bo napadla Jugoslavije. Obstajalo pa je tudi upanje, da bo Hitler najprej napadel Sovjetsko zvezo, tam doživel poraz in Jugoslaviji bi bilo prizaneseno.


Neposredno pred napadom Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 so Andrića odpoklicali iz Berlina, kar je bil zanj največji poraz v življenju. Je pa imel zato priložnost napisati svoja največja dela, ki so mu prinesla svetovno slavo. Med nemško okupacijo iz načelnih razlogov ni objavil niti vrstice. Ni podpisal niti protikomunističnega pamfleta, ki so ga objavili Nemci. Za njegovo preteklost so komunisti vedeli, kakor so vedeli tudi to, da je vseskozi podpiral idejo o Jugoslaviji. Komunisti pa so bili edina politična sila, pravi Martens, ki je lahko zagotovila novi jugoslovanski eksperiment. Potrebovali so vidno osebnost za svojo kulturno politiko, Andrić pa je potreboval založnika za svoje knjige.

Na očitke, da je bil Andrić po vojni iz oportunističnih razlogov v dobrih odnosih s komunistično oblastjo, Martens meni, da je on potreboval njo in ona njega.

O srečanju Andrića s Stalinom, ki mu ga pripisujejo, pa Martens trdi, da tega nikoli ni bilo. Od sovjetskega diktatorja je dobil vabilo na prvomajsko parado leta 1947, ko so bili odnosi med njim in Titom uradno še dobri, in verjetno je na tem dogodku stal precej blizu Stalina.