Tuskulum pomeni mirno in udobno zavetje, bivališče. Tuskulum, kot ga slika, poje, opisuje, kaže in pesni Denis Škofič, ni vedno miren in udoben prostor. Je vse, kar smo kot družba ustvarili, vse, kar je naredilo nas, vključno z napakami, zablodami, nasiljem, ki ga sprejemamo, ker se tako morda v nekem obredu spodobi. V zbirki, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, je vsaka beseda pomembna, ker svet raste iz nje, in prav jezik je Škofičevo zavetje.

Kaj je za vas tuskulum?

Tuskulum je v zbirki mišljen kot zavetje civilizacije. Kar smo si ustvarili kot varno zatočišče. Vsi obredi, postopki, jezik, družba kot taka. Kar se nam zdi kot zavetje, pa obenem ni in je prav nasprotno.

Obredi nas morda držijo skupaj, a v njih je ogromno nasilja.

Tako, ja. Zbirka skuša prikazati, kako deluje človeška družba, civilizacija kot taka. Kar se nam zdi, da je varno, vsi vzorci, ki smo jih ustvarili, ki pomenijo družbo, so obenem nasilni. Odnos do žensk v patriarhalnem, pokroviteljskem smislu, vloge, ki jih imajo ženske, moški, otroci. Pri oblikovanju civilizacije zmeraj ustvarjamo tudi zmote. Nekaj doženemo, nekaj se uveljavi, živimo po nekih normah, potem pa minejo stoletja in ugotovimo, da smo šli po čisto napačni poti. Da to, kar smo dognali, ne drži, da je napaka. Tudi v zbirki sem lirskemu subjektu namensko položil napake. Čez čas vidi, da ni vse tako, kot se mu zdi, kakšen naj bi bil svet. Ena izmed teh napak je v motivu Atlasa. V antični literaturi drži Atlas nebesni svod. Ko je bil narejen prvi atlas, je bila na začetku ilustracija Atlasa, ki drži svet. Od takrat naprej se je v družbi izoblikovala podoba Atlasa, ki drži svet. Ta napaka je v zbirki namenska. Kaže, da so norme, običaji, obrazci, po katerih živimo, v bistvu tudi napake.

Kaj je tuskulum za vas osebno?

Književnost. Poezija in sploh literatura sama.

Beseda tuskulum ni običajna. Namenoma iščete besede, za katere je treba vzeti v roke slovar?

Rad raziskujem jezik. Rad prebiram slovarje in iščem zanimive izraze. Tudi ko berem literaturo, si izpisujem besede, ki so zanimive, ki delujejo magično. Ko sem pisal drugo pesniško zbirko Seganje, sem naletel na izraz tuskulum. Zdel se mi je čaroben. Ko sem besedo prvič slišal, mi je zvenelo kot Tu sem. Izraz je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a se zelo redko uporablja. Nisem natančno vedel, kaj pomeni, in sem raziskoval. Tako sem prišel tudi do Cicera, ki je svoje razprave napisal v vili Tusculum. Pisal jih je, ko mu je umrla hči. Piše o umrljivosti, žalovanju, kaj je življenje, kaj je družba, kako se z vsem tem spopasti. To so tudi glavne točke moje zbirke.

V zbirki je veliko referenc na literarna, neliterarna dela, najdemo verze iz popularnih, otroških pesmi … Kako ste se odločili, katero delo in katerega avtorja vključiti?

Želel sem najti nekaj, kar predstavlja, kaj je zame družba. Kako jo jaz razumem kot posameznik, kako si jaz razlagam svet in kako mislim, da si ga drugi. Zmeraj si ga razlagamo na podlagi tega, kar smo prebrali, kar smo gledali, poslušali, kar so nam drugi povedali, pripovedovali … Tu so aluzije na antiko, ki je pomembna kot zibelka civilizacije, Biblija kot druga zibelka, ki poveže zahodni svet, kot ga poznamo danes, in potem vse pripovedke, kanonska literarna dela … Karkoli rečemo, razmišljamo, pomislimo na neki film ali knjigo in si razložimo svet. Zato te reference. Nekatere so bolj, druge manj znane. Zelo pomembno se mi je zdelo tudi narečje. Ko se rodiš, govoriš materinščino. Materinščina je štajerščina, če si iz Štajerske, prekmurščina, če si iz Prekmurja … Svet tako spoznaš z druge plati, nato pa nalagaš knjižni jezik in vse znanje. Narečje je povezano z določenimi običaji v določenem okolju, in ko prideš v drugo okolje, so spet drugačni izrazi za drugačne obrede.

Cankarjeva nagrada Denisu Škofiču za pesniško zbirko Tuskulum

Meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Točno tako. Se je pa težko odločiti za narečje. Vprašaš se, koliko bodo bralci razumeli. Kako daleč lahko greš? Vsi, ki pišemo in beremo literaturo, usvojimo določene vzorce. Nimam podlage prekmurskega slovstva, ker ni toliko avtorjev, ki bi pisali v narečju oziroma visokih, vrhunskih literarnih del, ki bi se uveljavila in bi mi bila vzorec, kot je denimo pogovorni jezik pri Andreju E. Skubicu. Tega je zelo malo, pri poeziji le Janez Ramoveš, ki zavestno uporablja narečje, zato je zelo težko najti model. Ko sem prvič poskušal napisati narečno pesem, mi sploh ni šlo. Ne pomagajo besede, če nimaš strukture, kako bi jih vnesel. Namučil sem se, da sem našel pristop, ki deluje naravno in ga ni bilo treba izsiliti, da bi pesem naselil z narečnimi izrazi, ampak so narečni izrazi prišli spontano in ustvarili pesem. Zato jih tudi ni toliko. Nekatere se z narečjem igrajo in prehajajo v knjižni jezik. Recimo v pesmi Ljudski običaj je narečje uporabljeno tam, ko je vse dobro, kjer je dom, ljubezen. Bolj ko sta pozvačijna, ki sta v pesmi središče, nasilna, bolj ko pesem govori o vojni, bolj gre v knjižni jezik, ki je strukturiran. Narečje ni strukturirano, knjižni jezik pa je.

Pozvačijn je svat?

Ne, to je vabovec, tisti, ki vabi na poroko. Ta lik je samo v Prekmurju in spominja me na kurenta. Ima kapo z umetnimi rožami iz krep papirja in trakove. Ima simbole, kot je torba, v kateri ima kruh, zemljevid, kar so lahko časopisi, moko, rog, v katerega trobi, sekiro, ki ima teme iz ježeve kože, in zvonce. Vedno sta dva. Eden je ženinov, drugi nevestin. Zmeraj sta v pozitivnem smislu, vsak ima svoj načrt, kako pridobiti ljudi in jih zvabiti na poroko. To se mi je zdela super metafora za različne vojne in vse politične agitacije, za vse, pri čemer je treba pridobiti ljudi na svojo stran.

Zlatnik poezije za življenjski pesniški opus prejme Boris A. Novak

Morda je na začetku težko razumeti pesem v narečju, ko si jo prebereš na glas, pa se odpre svet. Radi slišite pesem?

Pišem po tihem, ko pa pesem napišem, jo preberem na glas in črtam. Po principu Gustava Flauberta. Ko je pisal Gospo Bovary, je vso noč pisal, zjutraj šel na sprehod in na glas bral po drevoredu ob reki Seni. Vse, kar se mu je slišalo čudno, je prečrtal. Sicer pa poezijo zelo rad poslušam. Pesniki, ki berejo, imajo poseben ritem, tu se najbolj spomnim Anje Zag Golob. Bolje je slišati pesnika, ki bere. Sploh pri narečnih in pogovornih izrazih.

Kako želite, da bi ljudje brali zbirko?

Kot vsak želi. Da ne bi vstopili vanjo s predsodki in pričakovanji. Želim si, da bi se prepustili toku in da bi jo večkrat prebrali. Gre za zbirko, ki z vsakim branjem dobi drugačne vidike in poglede. Tudi mene kot avtorja še preseneti. Tudi sam zmeraj kaj najdem, česar nisem zavestno postavil noter, čeprav sem vstavil ogromno.

Kaj vam pomeni Veronikina nagrada?

Veliko. Kot učitelj se ukvarjam z mladimi in tu je tudi nagrada mala Veronika, pri kateri sodelujem z dijaki. To je super, saj iz tega rastejo novi pesniki. Učenka, ki sem jo mentoriral, je nekoč dobila malo Veroniko. Veronikino nagrado sem zmeraj spremljal in želel sem si dobiti eno pesniško nagrado kot potrditev, da delam dobro, čeprav seveda pesnik ne piše za nagrade. Veliko mi pomeni tudi zato, ker sem prvi Prekmurec, ki je dobil pesniško nagrado. Milan Vincetič je dobil nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko, ampak noben Prekmurec še ni dobil ne Veronikine ne Jenkove nagrade. Poleg tega za Veronikino nagrado stoji odlična ekipa. Način, kako jo promovirajo in delajo, je na tako visoki ravni, da sem lahko samo počaščen.