V nadaljevanju preberite:

Da je na pragu temeljne preobrazbe, ki zadeva njeno dojemanje in razumevanje sebe, svojega telesa, kot tudi tanke ločnice med človeškim in živalskim svetom ter odnosa (človeka) do tega in z njim, Nastassja Martin ugotovi že v bolnišnici v Rusiji, preden odide na zdravljenje v domačo Francijo. Skozi letne čase, na katere je razdeljena knjiga, ugotavlja vse intenzivneje: »Zvoki, ki jih zaznavam, so pomnoženi, slišim kot zver, sem zver«, in bolj ko se [medved] »odmika in jaz prihajam k sebi, bolj se polaščava drug drugega. On brez mene, jaz brez njega, kako preživeti kljub vsemu, kar je bilo izgubljeno v telesu drugega; kako preživeti s tistim, kar je bilo v njem odloženo.«