V nadaljevanju preberite: 

»Da je zahtevala in hotela, ne, terjala razlago, pojasnila in utemeljitve, kakor jih za svoje življenje terja vsak,« pisateljica, prevajalka in urednica Ana Schnabl (1985) zapiše v romanu Plima, v katerem se v oblak marihuane zavita pisateljica Dunja, ki jo preganjata bratova in očetova smrt, vrne na slovensko obalo svojega otroštva – v strah, obup, nasilje, pa tudi v škržate in toplino.

Čeprav bi Plimo lahko oklicali za psihološko-kriminalni roman, v njej ni ne resničnega zločina ne resničnega zločinca, kot avtorica pa se namesto razkritju storilca posvečate predvsem moralni dilemi, ki jo tovrstna razkritja prinašajo.

Žanr kriminalke mi je koristil zgolj kot ohlapen okvir, na katerega sem lahko pripela določene pripetljaje ali odločilne trenutke, kot struktura, ki mi je pomagala graditi zgodbo – ampak žanra nisem hotela do črke natančno spremljati, saj to ne bi koristilo niti zgodbi niti mojim namenom. Namesto da bi roman gradila okoli napetosti samega zločina, me je zanimalo, kaj oseba, ki želi nekaj razkriti in je s skrivnostjo tudi intimno povezana, doživlja, preden pride do točke preloma. Seveda pa sem bralcem na koncu ponudila tudi vprašanje, kaj bi storili, če bi ugotovili, kar je ugotovila Dunja, če bi se zapletli v položaj, ki je etično nerazrešljiv – oziroma ni enostavno razrešljiv.

Vprašanje, kaj je posameznik na točki preloma pripravljen – in zmožen – storiti, je skupno tako Plimi kot Mojstrovini, vašemu prejšnjemu romanu, prav v tem pa se roman odmika od klasične razmejitve dobrega in zla.

Pa tudi od splošnega dojemanja pravičnosti in kazni. Hotela sem se poigrati z idejo retributivne pravičnosti, glede katere imam številne pomisleke, in zato napisala knjigo, v kateri se ta ideja izneveri oziroma se pokaže nezadostna – ne toliko v kontekstu prava, ampak življenja kot takšnega.