»V Ameriki niti ptiči v parkih ne pojejo kot v Rusiji«

Decembra bo minilo sto let od rojstva Aleksandra Solženicina, 3. avgusta je minilo deset let od njegove smrti. V Rusiji ima ta jubilej uradni pomen. Pisatelj bo v Moskvi dobil spomenik v ulici, ki nosi njegovo ime (nekdanja Velika komunistična ulica), rokopis knjige Arhipelag Gulag pa bo razstavljen v Parizu, Berlinu in Londonu.

Pisatelju, ki je zaznamoval stoletje, bodo posvečene tudi nekatere druge prireditve. Po uspešni televizijski seriji Prvi krog (2006) Gleb Panfilov snema film En dan Ivana Denisoviča.

Aleksander Isajevič Solženicin se je rodil 11. decembra 1918 v Kislovodsku, bil je skoraj vrstnik oktobrske revolucije. Oče se je ponesrečil pri lovu, mama ga je vzgajala sama. Bil je goreč socialist. Študiral je matematiko in fiziko v Rostovu na Donu pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, v vojsko so ga rekrutirali oktobra 1941. Dvakrat je bil odlikovan, usodno zanj je bilo dopisovanje s prijateljem pred koncem vojne leta 1945, v katerem sta kritizirala oblast, posredno tudi samega Stalina. Oba so poslali v taborišče v Sibiriji, imenovano gulag. Čeprav so bile kritike dobro šifrirane z izmišljenimi imeni, sovjetske tajne službe, ki so Solženicina že poznale kot nadarjenega pisca, niso spregledale posmehovanja režimu. Kaznovan je bil z osmimi leti prisilnega dela v sovjetskih delovnih taboriščih.

Po Stalinovi smrti leta 1953 so ga izgnali v neko vas v Kazahstanu, kjer je delal kot učitelj, leta 1956 pa se je naselil v Rjasanu, 200 kilometrov južno od Moskve. V času vladavine Nikite Hruščova je bila objavljena njegova knjiga En dan v življenju Ivana Denisoviča, v kateri je opisal strahote življenja v gulagu. Zatem so ga sprejeli v sovjetsko društvo pisateljev.

Objavljanje doma, potem na Zahodu

Solženicin je očaral tedanje sovjetske pisatelje s preprostim slogom in neposrednostjo, obenem pa je izzival komunistično vrhuško. Več sovjetskih založb je tiskalo njegova dela, med drugim Dogodek na postaji Kročetovski in Matrjonino hišo. Ko je prišel na oblast Leonid Brežnjev, so mu prepovedali javno nastopati in objavljati.

Spet je padel v nemilost, njegova naslednja romana Prvi krog in Rakov oddelek sta lahko izšla samo na Zahodu. Knjigi, prepovedani v Sovjetski zvezi, sta mu prinesli svetovno slavo in leta 1970 Nobelovo nagrado. Takratna sovjetska oblast mu ni dovolila, da bi zapustil državo in prejel nagrado. V tujini je leta 1973 izšel tudi dokumentarni roman Arhipelag Gulag – v Sovjetski zvezi prepovedan do leta 1989 – ki še danes velja za najpomembnejši spomenik žrtvam stalinističnega terorja in je svoj čas v Sovjetski zvezi izzval pravi pretres.

Izgon iz domovine

Leta 1974 so ga kot sovražnika države in naroda izgnali iz Sovjetske zveze. Najprej je našel zatočišče pri prijatelju Heinrichu Böllu v Kölnu, od tam je šel v Švico, Norveško in ZDA. Čeprav je v ZDA preživel skoraj 20 let, jih ni mogel sprejeti kot domovino. V Rusijo se je vrnil po razpadu Sovjetske zveze leta 1994.

V Arhipelagu Gulag, tej mojstrovini svetovne književnosti, je opisal zaporniški sistem – od prijetja prek sojenja do zapora in mučenja, kar vse je na svoji koži izkusil sam kot disident. Poleg vsega tega so pisatelju v enem od taborišč operirali maligni tumor, ki ga je premagal po dveh letih boja, kar je opisal v knjigi Rakov oddelek. Čeprav so mu napovedali vsega nekaj tednov življenja, je po ozdravitvi živel še 53 let. Umrl je v starosti 89 let zaradi odpovedi srca na svojem domu blizu Moskve.

Solženicin je bil do konca življenja kritik družbe. Prvemu predsedniku Ruske federacije Borisu Jelcinu je očital razprodajo države, ki navadne ljudi sili v pogubo. »Vedno sem govoril, da bo prišlo do zloma komunizma in da bo težko z njim dokončno opraviti. Leta 1985 je komunizem začel razpadati in od takrat samo opazujemo, kaj se dogaja. In vidimo, da je danes še huje, kot je bilo.«

Zadnje knjige prezrte

Rusija takrat ni več potrebovala Solženicinove kritike družbe, potrebovala je upanje in obljube o lepši prihodnosti. Njegove zadnje knjige, kot je Rdeče kolo, niso bile več deležne večjega zanimanja bralcev. Rusi ga niso več jemali kot svojega, kar bi mu največ pomenilo. Solženicin je bil do konca prepričan, da je njegova usoda tesno povezana z usodo in razvojem Rusije. Ko mu je leta 2006 ruski predsednik Vladimir Putin izročil prestižno državno nagrado, je dejal: »Pri koncu življenja upam, da bo zgodovinsko gradivo, ki sem ga zbral, prišlo v zavest in spomin mojih rojakov in bo v primeru novih družbenih nestabilnosti naša grenka nacionalna izkušnja pomagala, da preprečimo ponovitev pogubnih napak.«



Solženicin spada v vrh ruskega literarnega in intelektualnega življenja, čeprav se razlage o njegovi vlogi v zadnjem času nekoliko razlikujejo. Najbolj kritičen je Aleksander Dugin, eden najbolj vplivnih ideologov konservativne Rusije. »Ni dvoma, Solženicin je imel zelo rad ruski narod. V resnici je bil ruski domoljub, je pa tu nekaj nenavadnega. Namreč to, da je človek, za katerega je bila ljubezen do ruskega naroda življenjski program, temu istemu narodu povzročil velikansko škodo in ponudil priložnost ruskim sovražnikom v času hladne vojne, da so celotno sovjetsko obdobje diskreditirali in zrušili. Sam sem bil nasprotnik sovjetskega sistema, toda gre za to, da je tisto, kar je pisal Solženicin, bilo res zelo pretirano ter uporabljeno kot orožje ideološkega boja proti njegovemu narodu. Zato je Solženicin tragični lik. S svojim delovanjem je objektivno pomagal tistim, ki so rušili sovjetsko državo, v kateri je bil ruski narod subjekt, kakršenkoli že.«

Reinkarnacija Dostojevskega

V nasprotju s tem je večina liberalcev prepričana, da je Solženicin izjemen literat in mislec, najbolj prepričljiva reinkarnacija Dostojevskega. Vzporednice med bradatima romanopiscema so očitne. Oba so odkrili uredniki dveh naprednih časopisov, oba sta bila v taborišču in oba sta zapustila velika besedila o tej izkušnji. Pisatelj Pavel Basinski pravi, da Solženicin ni nikakršna dogma, ampak velik pisatelj, ki je navadne človeške besede razporejal tako, da so rojevale velikanske pomene. Odpirale in zapirale so celotne zgodovinske teme.

Solženicina so tako doma kot na Zahodu slavili in kritizirali. Ne glede na to, da zob časa načne vse, tudi literaturo, in ne glede na različna mnenja o njegovem življenju in delu, je neizpodbitno dejstvo, da po objavi njegovih prvih del in spoznanjih o stalinističnih taboriščih v Sovjetski zvezi ni bilo mogoče več živeti tako kot nekoč, komunizem pa je dobil oznako nehumanega totalitarizma.

Nobelova nagrada in politični razlogi

Še preden so ga izgnali na Zahod, je Solženicin menil, da so mu Nobelovo nagrado podelili zaradi političnih razlogov in ne zaradi literarnih zaslug. Ko je živel v ZDA, kjer je pisal svoj zgodovinski cikel Rdeče kolo, je v javnih nastopih kritiziral komunistični totalitarizem in Sovjetsko zvezo, zaradi česar mu je bil med hladno vojno Zahod naklonjen. Naklonjenost so spremljale tudi kritike, na primer ko je med obiskom Španije po padcu Francovega režima javno kritiziral novo oblast zaradi prehitre demokratizacije. Solženicin je bil kritičen tudi do ZDA, njihove potrošniške družbe in pomanjkanja morale. Govoril je, da »v Ameriki niti ptiči v parkih ne pojejo tako kot v Rusiji«.

Govor na Harvardu

V ZDA je zavrnil številna vabila na javne nastope, ni pa mogel zavrniti vabila prestižne univerze Harvard ob zaključku študijskega leta, še posebej ker so mu na tej slovesnosti izročili častni doktorat iz književnosti.

Čeprav so priprave potekale v tajnosti, ime govornika pa je bilo neznano še dva dni pred dogodkom, nobena dvorana na Harvardu ni bila dovolj velika, da bi lahko sprejela vse občinstvo. Zbralo se je več kot 22.000 ljudi na znanem Harvard Yardu, da bi prisluhnili najbolj znamenitemu glasniku človekovih pravic in političnih svoboščin. To je bilo najštevilčnejše občinstvo, pred katerim je kdaj govoril. Govoril je v ruščini, ki so jo simultano prevajali. Po nekaj urah se je usul plaz kritik, tem je sledilo ignoriranje Solženicina, zahodni mediji so se zanj bolj ali manj zaprli.



Do tedaj eden najbolj slavnih in spoštovanih avtorjev je po Harvardu postal »ogorčeni in iztrošeni starec«, »neuravnovešen«, »sovražnik Zahoda«, »apologet carizma«, »pravoslavni mesija«.
Njegovo delo in življenje so odtlej vse do smrti redko omenjali in še to pogosto z negativnim prizvokom. Izjema so bili velikoruski nacionalisti in politiki, kot je Putin, ki so bili navdušeni nad njegovo neprizanesljivo kritiko Zahoda ter monarhistično vizijo obnove Rusije.

Kaj je govoril na Harvardu, da se je tako zameril Zahodu? Kritiziral je družbo blaginje, v kateri je vse naravnano k »telesnemu razcvetu, sreči, materialnim dobrinam, denarju, zabavi, užitkom«. Največji problem zahodne liberalne demokracije je v »popolni emancipaciji od moralne dediščine krščanskih stoletij«.

Mnoge pa je še bolj presenetil njegov napad na ameriško vladavino zakonov, ki jo je imenoval legalistična. Pravzaprav je obtožil Zahod, da je postavil legalno pred vrednote, pred tisto, kar je prav, moralno. »Družba, ki temelji na črki zakona in ne zahteva nič več, ne zmore povsem izkoristiti celega spektra človekovih sposobnosti. Zakon je prehladen in formalen, da bi lahko dobro vplival na družbo,« je dejal.

Besni mediji

Pri kritiki ni prizanesel niti medijem in ti so se mu maščevali. Bilo je pričakovano, kajti pod pritiskom medijev je bila končana vojna proti Vietnamu in mediji so nekaj let pred tem zrušili ameriškega predsednika. Desetletja so poročali o teptanju človekovih pravic v Sovjetski zvezi, pisali so o grožnjah Solženicinu in ga pomagali osvoboditi.

Solženicinovo kritiko so časopisi, posebej v ZDA, razumeli kot nehvaležnost in izdajo.

Ko se je pisatelj leta 1994 vrnil v Rusijo, je propagiral konservativne ruske pravoslavno-domoljubne ideje. Številni intelektualci, ki so ga prej spoštovali zaradi protikomunističnih stališč, so bili razočarani nad njegovimi carističnimi in nacionalističnimi prepričanji. Kritizirali so ga tudi zaradi trditev, da so bili »Židje tako žrtve kot organizatorji sovjetskih represij«. Jelcinovemu vodstvu je očital »kulturo materializma, ki jo je Rusija prevzela od Zahoda«.
Večina nesporazumov med Solženicinom in njegovimi kritiki izvira iz radikalno različnega svetovnega nazora o človekovem življenju in usodi.