Ustvarjalna sila ostaja

Miriam Drev, književnica in prevajalka:

Ob tej novici je bil moj prvi občutek izguba nekoga, ki sem ga spoznavala od stavka do stavka na več kot tisoč straneh in je zame postal bližnji človek, v pisateljskem pogledu pa eden od mojstrov učiteljev. Med prevajanjem njegovih nepresežnih romanov, med drugim Ameriške pastorale, Slehernika in nazadnje Očetovine, sem ga dojela kot kronista zdajšnjega in polpreteklega časa, brezkompromisnega kritika okostenelih vrednot, zlasti judovskih, in opisovalca navzkrižij, vtisnjenih v jedro zahodne kulture, obenem čutečega posameznika.

Philip Roth je bil vrhunski stilist, ki je preigraval tonovsko lestvico od politične ali družinske satire do liričnega; pisatelj, ki je bil trdno prepričan, da je človekovo življenje obsežna zmes realnega in izmišljij, saj se skozenj vleče rdeča nit, na katero so pripete vsakovrstne fantazije in tipanja, kako ob vseh zablodah vsakič znova najti pravo pot, včasih šele takrat, ko se možnosti iztekajo.

Pripovedoval je o tistem, kar tli pod urejenim vsakdanjikom, zgodovini, ki je v svojih ponovitvah sedanjost, in tudi o marsičem, na videz oddaljenem, česar ne želimo vzeti v svoje misli, vendar nazadnje privrši na naš prag.

Znal je biti intimen in obenem univerzalen, ko je brez zadržka obravnaval seksualnost, strah, osamljenost, smrt. In zdaj zastoj srca. Odhod, morda kakor pri njegovem sleherniku osvoboditev od bivanja. Toda Rothova žgoča, ustvarjalna izpovedna sila, ta prek njegovih knjig ostaja z nami.
 

Matej Bogataj, literarni kritik:

S Philipom Rothom je odšel eden zadnjih velikih ameriških romanopiscev. Njegov opus je obširen in komaj pregleden, v glavnem ga delijo na tri dele. Prvi je na Kepeshev del, v katerem v maniri kampus romanov popisuje ameriško akademsko sfero, dogajanje med tistimi, ki svoje zemeljske dni preživljajo v zaprtem in vse manj vplivnem in samozadostnem univerzitetnem getu, ločeni od realnosti, podprti z ambicijo in poskusom ugajanja dekanom: Profesor poželenja, še bolj pa Dojka, Umirajoča žival in ostali so pod močnim vplivom evropskega modernizma in eksistencializma, prestreljeni z judovskim humorjem in včasih se nam zdi, da je Roth po ironiji in komičnem pretiravanju pripovedni brat Woodyja Allena.

Podobna sta si v strahovih pred seksualnostjo in hkrati neulovljivi in nebrzdani zerotiziranosti, obema se pozna močan vpliv Kafke - Roth je do prepovedi redno obiskoval Češkoslovaško in tamkajšnje pisateljske kolege, še bolj kolegice - in oba fascinira psihoanaliza in njene stranpoti. Zuckermanov del je prispeval nekaj velikih romanov o temni strani ameriškega sna, Človeški madež, Ameriška pastorala in Ghost Writter so detektirali spreminjanje podobe Amerike in se lotili postopno vse bolj napredujoče tesnobe pred prihodnostjo. Izginjanje poklicev in spreminjanje podobe mest so bili imenitno gnojišče za njegova široko in v velikem pripovednem zamahu izpisana dela.

Nerazvrščeni del opusa obsega masturbacijsko epopejo Portnoyeva tožba, Veliki ameriški roman in Zaroto proti Ameriki, v katerem premišlja stanje sveta v primeru, da bi na volitvah zmagal Charles Lindbergh, letalski pionir in as, ki se je neprikrito navduševal nad nacizmom. Roth, ves čas na vrhu stavnic za nobelovo nagrado, je zdaj akademske veseljake prepustil njihovim pogosto smešnim in težko razumljivim odločitvam, ki ne le kažejo njihovo vrednostno dezorientiranost, temveč tudi potrjujejo, da konsenzualno velikih pripovednikov ni več.
 

Samo Rugelj, založnik in publicist:

S Philipom Rothom sem se prvič srečal pri njegovem manj znanem romanu Prevara - marsikdo niti ne ve, da je preveden -, v katerem me je pritegnilo to, da je v celoti napisan v obliki dialoga. V slovenščini je izšel leta 1992, le dve leti po izvirnem izidu. Potem mi je počasi lezel pod kožo. Kar nekaj njegovih romanov sem prebral med počitnicami, denimo prevod Človeškega madeža poleti pod hribi v Kranjski Gori, Ponižanje takoj po izvirnem izidu med potovanjem po Avstraliji. Njegov opus je velik, obenem pa tudi globok.

Gosto pisana tekstura njegovega pisanja skriva ogromno pomenov in podpomenov, obenem pa je sama struktura atraktivna, gre za romane, ki pritegnejo že s svojo zgodbo. Tudi zato so kar nekaj romanov adaptirali v film, vendar z majhnim uspehom, saj Rotha ravno zaradi njegove besedne intenzivnosti, narativnosti, ki izhaja ravno iz besed in njihove postavitve, kot kaže ni mogoče dobro prenesti na platno. Ameriška pastorala je recimo grandiozen roman, a katastrofalen film.

Roth zahteva skoncentrirano branje, o trud se poplača - njegovi stavki so izbrušeni, če so dolgi, so zapleteni, a z jasno pripovedno linijo. Ko je pred leti najavil, da ne bo več pisal, sem bil razočaran; v nasprotju z mnogimi sem imel namreč rad tudi njegove zadnje, kratke in šibkejše romane, kjer je obdeloval življenjsko usihanje slehernika, kamor je vse bolj spadal tudi sam. Pred dvema letoma smo lansirali knjižno zbirko Odkrito, kjer je bila prva knjiga prav njegova Očetovina, izbrušena avtobiografska pripoved o Rothovem odnosu z očetom.

V zadnjih letih sem spremljal njegove občasne objave na Facebooku, kjer se je jezil nad močvaro, v katero se potaplja Amerika. Pred dobrim letom, konec leta 2016 pa mi je zanimanje zbudila informacija, da bo Roth, ker nima potomcev, doniral svoje knjige v domačo knjižnico Newark. Nekje na spletu sem tudi našel arhitekturno zasnovo tega prostora, in ko smo lani načrtovali obisk New Yorka in okolice sem si seveda želel njegovo osebno knjižnico tudi v živo. Kolikor vem, za sedaj do odprtja še ni prišlo. Sedaj, ko ga ni več, se bo to gotovo kmalu zgodilo. To bo dober izgovor za vnovično potovanje čez lužo.