Novinar, poročevalec, urednik, televizijski voditelj, dopisnik in ljubitelj psov ter dolgoletni novinar Dela Tone Hočevar je pri založbi Sodobnost nedavno izdal knjigo Skušnjave s podnaslovom Novinarjeva zgodba. V njej mu sledimo v Latinsko Ameriko, kjer je delal kot dopisnik, pa v Zahodno Evropo, v času, ko se je padel berlinski zid, ter za zidove Vatikana, najbogatejše in najbolj skrivnostne države na svetu. Vedno so bili z njim tudi psi in mu pogosto pomagali vzpostavljati stike s prebivalci držav, v katerih je živel kot dopisnik. V Mehiki in na Kubi je bila ob njem tudi vsa družina.

Začniva z aktualnimi dogodki. Bolivijska policija in vojska sta odrekli podporo izvoljenemu predsedniku Evu Moralesu, da je moral odstopiti. Je to ena od oblik vojaškega udara?

To ni bil klasičen vojaški udar, ker ni bilo krvi, je pa seveda udar po nareku ameriške tajne službe Cie. Bolivija ima litij in Američani ga niso mogli pustiti v rokah Eva Moralesa, ki je kubanski kader in posredno tudi ruski.


 

Pa še prvi domorodski predsednik v Latinski Ameriki …

Na oblasti je bil štirinajst let in je verjetno koga motilo tudi to, da je obvladoval proizvodnjo koke, saj je bil tudi sam njen proizvajalec. Treba je pojasniti, da je to tam pač način življenja, da gre za kmetijsko, in ne kriminalno dejavnost. Gojenje koke, ki je grmovnica in raste povsod, tudi ob cesti, je tam običajno.

Morales je azil dobil v Mehiki, ki je očitno še vedno zavetišče za politične begunce Latinske Amerike.

Mehika je vedno bila in vedno bo toliko svobodna, da si to lahko privošči. To je država, ki je vedno podpirala Kubo in ni prekinila odnosov z njo, čeprav so Združene države Amerike to zahtevale. Navsezadnje so se prav v Mehiki še pred revolucijo Fidel Castro in njegovi srečali z Argentincem Chejem Guevaro.


 

Družbenopolitične razmere v Srednji in Južni Ameriki ste v knjigi sočno popisali na osnovi lastnih dopisniških izkušenj. To je knjiga, ki ste jo, zdaj ko ste v pokoju, morali napisati, mar ne?

Že večkrat prej so me nagovarjali, naj jo napišem, vendar sem se tega dejansko lotil, ko sem nehal delati na Delu. O zgodbah, ki so prišle v knjigo, sem se veliko pogovarjal z različnimi ljudmi. Slovenski program tržaškega radia RAI A je na primer o mojem dopisniškem in novinarskem delu pripravil kar trinajst polurnih oddaj. Tamkajšnji kolegi so me takrat intenzivno nagovarjali, naj vendarle napišem knjigo.

Ključno pa je bilo, da me je kolega iz študentskih let in moj črnuški sosed, pisatelj Evald Flisar, prepričal, naj se grem o knjigi pogovarjat z založbo Sodobnost – in tako sem jo dejansko moral napisati.
 

Kot novinar ste v Latinski Ameriki delovali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila hladna vojna še zelo živa, boj za prevlado v teh državah med ZDA in Sovjetsko zvezo pa nenehen.

Boja za prevlado je bilo razmeroma malo, je pa bil zelo glasen. ZDA so imele celotno Latinsko Ameriko za svoje notranje dvorišče. Edini, ki se je iz tega iztrgal, je bil Fidel Castro. To je bil pri jezuitih šolani aristokrat in ni prenesel, da so Američani in njihova mafija postavili na Kubi za šefa navadnega kaplarja, vodnika Fulgencia Batista. Ta je svoj prvi vojaški udar izvedel kot korporal, nepomemben nižji oficirček. Ko se je zgodil še drugi udar, so pripeli še generalski čin.

Castro tega ni prenesel. Tudi lastni materi je po prevzemu oblasti odvzel deset tisoč hektarjev veliko plantažo in 800 hektarjev ohišnice.


 

So jezuiti bojevit verski red?

Jezuiti, predvsem v Latinski Ameriki, niso veljali za tako zadrte kot v Evropi. V Latinski Ameriki je bil to red, ki je veljal za najbolj svobodomiselnega in širokosrčnega. Tam so jih vedno uvrščali na levo politično stran. Iz tega reda izhaja tudi Argentinec Jorge Mario Bergoglio, bolj znan kot papež Frančišek. Tudi njega imajo nekateri v Vatikanu za levičarja in prekucuha.
 

Takrat so tako ameriške kot sovjetske tajne službe financirale številne politične akterje. Nekatere, kot Castra, pa kar obe.

Castra so najprej financirali Američani in šele nato, ko je moral preživeti, še Sovjeti. Kubo so vedno obvladovali drugi: najprej Španija do konca 19. stoletja, nato Američani, nekoliko kasneje pa se je tja iz ZDA umaknila sicilijanska mafija.
 

Moram priznati, da se knjiga bere zelo napeto in da je v njej gradiva za kar nekaj vohunskih filmov.

(Smeh.) Ne vem, morda tako deluje na bralca. Jaz sem pač pisal o tem, kar sem doživel, in seveda nisem razmišljal niti o filmih niti o vohunskih zgodbah.
 

Po opisanem sodeč je to bilo resno in nevarno novinarstvo, saj so vam nad glavo dostikrat švigali naboji. To nikakor ni bilo salonsko dopisništvo.

Takrat je bilo novinarstvo precej drugačno. Računalnikov in prenosnih telefonov ni bilo. Še navadni telefon si moral včasih, ko si bil na terenu, dolgo časa iskati. Telefonski klici pa so bili tako zelo dragi, da si zasebnih klicev v Slovenijo nisem velikokrat privoščil.

V Nikaragvi sem na primer imel pogodbo s tamkajšnjim radiem, od koder sem poklical domov in narekoval članek. Druge možnosti takrat ni bilo. V zameno sem vsak dan zjutraj delal zanje, oni pa so mi urejali komunikacijske povezave, ki so bile včasih dokaj primitivne. Če je bilo treba, mi je tehnik omogočil telefoniranje s tako imenovanim poljskim telefonom, ki ga je drugače uporabljala vojska.
 

Biti novinar, dopisnik v tujini je verjetno ena najbolj primernih krink za vohunstvo.

Verjetno ne ravno najboljša, saj so druge tudi dobre, od znanstvenikov naprej …

Sicer pa nisem bil vohun, tako da tega res ne vem. Sem pa srečal in spoznal veliko vohunov, tudi med kolegi. Za nekatere smo vsaj sumili, da so vohuni, saj hitro opaziš, če se nekdo predstavlja za tujega dopisnika in nikoli ne objavi niti enega članka. To tudi pomeni, da ni bil moj kolega, temveč kolega nekoga drugega.
 

Ko ste šli za dopisnika v Mehiko in kasneje še na Kubo, ste se verjetno pogovarjali tudi s predstavniki jugoslovanske tajne službe. Takrat se je govorilo, da če nisi njihov, nisi mogel za dopisnika v tujino.

Mislim, da ni bilo ravno tako. Morda je to veljalo za tiste kraje, ki so bili zanje zanimivi. Imel sem samo dva takšna pogovora, enega v Ljubljani zaradi Mehike in drugega v Beogradu zaradi Kube. Ko so v Ljubljani ugotovili, da v Mehiki ni prebeglih slovenskih domobrancev, so me po prijaznem pogovoru pustili pri miru. Očitno v Udbi niso dobro poznali zgodovine. Mi smo bili namreč Avstro-Ogrska in smo imeli tudi tako imenovane »meksikajnarje«, slovenske vojake, ki so se borili proti Mehiki. Zato Mehičani niso imeli diplomatskih stikov z Avstro-Ogrsko niti z Vatikanom, ki je ravno tako intenzivno sodeloval v tej vojni. Tudi takrat, ko sem živel v Mehiki, niso imeli diplomatskih stikov z Vatikanom. Zanje smo bili dolgo sovražna dežela, zato po koncu druge svetovne vojne nihče ni mogel tja, niti domobranci niti ustaši. Ko sem vse to razložil tem ljudem, ki so me povabili na sestanek, sem jim tudi povedal, da če se bo res kaj zgodilo proti moji domovini, bodo to prebrali na prvi strani časopisov in slišali na radiu (smeh).

V Beogradu pa sem bil skorajda že v letalu, ko sem imel pogovor s predstavniki Udbe. Jasno sem jim razložil, da naših sovražnih sil na Kubi ni, ker tja nihče ne potuje. Takrat je to bila sovjetska kolonija. Povedal sem jim, da tam vlada pomanjkanje, da ni hrane in drugih vsakodnevnih dobrin in da so lahko prepričani, da se tja nihče ne zateče ali išče azil, sploh če je bolj prozahodno usmerjen. Po tem pojasnilu sem imel mir, tudi z jugoslovanskega veleposlaništva na Kubi so me pustili pri miru. Ko pa so me Kubanci hoteli izgnati, so stopili na njihovo stran.
 

Okoli vašega dopisništva je bilo, kot pišete, kar nekajkrat zelo napeto, tudi pokalo je okoli vas.

In to ne enkrat. Streljalo se je, pa bombe so eksplodirale. Takrat je bila Latinska Amerika dejansko v središču pozornosti svetovne javnosti. Zato sem šel tja za dopisnika. Zdaj je drugače, novinarska dopisništva tudi večjih evropskih časopisov so v tistih krajih redka. Sedaj vse novice, take in drugačne, kar frčijo po spletu.

V tistih časih pa je veljalo, da če želiš vedeti, kaj se dogaja, moraš biti tam, moraš iti na teren in stvari videti z lastnimi očmi. Seveda je bilo vedno pomembno tudi to, da si se moral na terenu vesti odgovorno, da mnogokrat nisi mogel objaviti imena in priimka tistih, ki so ti dajali informacije, saj bi bilo to zanje lahko smrtno nevarno. Prav tako bi lahko bila ogrožena tudi moja družina. Če nekje živiš in od tam pišeš, se moraš dobro potruditi pri poročanju, da komu ne škoduješ in hkrati ostaneš zvest svojemu poklicu.

Sicer pa se je moje intenzivno zanimanje za Latinsko Ameriko začelo z državnim udarom v Peruju v Limi, kjer sem spremljal konferenco neuvrščenih. Takrat sem prvi na svetu poročal o tem, saj sem slučajno sedel pred kamero na televiziji, ko so vkorakali vojaki in povedali, da je prišlo do zamenjave oblasti. Vojak se je drl, da je državni udar, jaz pa sem poročal in trikrat uvodoma odjecljal – dragi gledalci. Kar je šlo v eter.
 

Srečali ste veliko vodilnih političnih in vojaških osebnosti, od katerih mnogi niso vladali dolgo …

V tistih krajih je bilo takrat res veliko državnih udarov. To je bilo obdobje tako imenovanih banana republik, ko so Američani nastavljali svoje ljudi, in če so jim dobro služili, so na oblasti ostali nekoliko dlje. Največkrat so bili to vojaki.

Ko sem bil v Salvadorju, mi zvečer, ko sem pisal članek, ni bilo povsem jasno, koliko državnih udarov se je zgodilo tisti dan, ali sta bila dva ali so bili trije. Najprej so naredili državni udar proti pravkar demokratično izvoljenemu predsedniku, a ker ti, ki so ga vrgli z oblasti, niso bili »pravi«, so popoldne zamenjali tudi te prekucuhe.
 

To je počela Cia po nareku bananskega podjetja United Fruit Company, ki se je preimenovalo v Chiquita.

Da. Imeli so zelo dobro pripravljene ljudi, ki so bilo vrhunsko usposobljeni za gverilsko vojno in so govorili tudi zelo redke domorodske dialekte, ki jih je tam veliko.
 

Srečali ste tudi druge znameniteže, od kolumbijskega novinarja in pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza pa do Gregoria Fuentesa - Hemingwayevega starca.

In še marsikoga drugega tudi. Márquez je bil novinarski kolega, saj je pisal za mehiški časopis. Iz njegovih reportaž pa so nato nastajali zgodbe in romani. Pokazal mi je vse originale svojih poznejših literarnih del. Res je bil genialen. Bil pa je tudi politik in politični spletkar. Tudi mene je poskušal uporabiti za neko svojo spletko, ko sem bil v Mehiki predsednik združenja tujih dopisnikov. No, takrat sva se precej zbližala.

Hemingwayevega starca pa sem srečal več kot enkrat, bil je star že takrat, ko je bil Hemingway še živ. Gregorio Fuentes je umrl pri stoštirih letih. Bil je imenitna osebnost in je povedal, da lahko dočakaš visoko starost, če upoštevaš tri bistvene stvari: vedno pij dober rum, kadi dobre cigare in imej mlade punce. To o mladih puncah je ponovil trikrat.