Obisk antikvariata je terapija. V čudnem poletju po koronavirusni pomladi, ki je skoraj neopaženo švignila mimo, medtem ko smo nemo opazovali, kako se svet pred našimi očmi postavlja na glavo, je blagodejno stopiti v mali prostor, poln starih knjig.
Pozabljene knjige so bile napisane veliko pred časom, ko so nam politiki zapovedali strah pred knjigami in papirjem. Če se stare knjige zdijo pozabljene, kako pozabljene morajo biti šele nove, ki so menda prav tako kužne in nevarne za zdravje?
Med pozabljene stvari in žal tudi pozabljene ljudi obiskovalci neradi zahajamo, zato se zdi malo verjetno, da nas bo prav tam dosegel virus. Sploh če imamo na ustih zaščitno masko in si pridno umivamo roke. Zakaj se ogibamo pozabljenih? Nas je strah, da bi podobno pozabljeni tudi sami jutri obtičali na zaprašeni polici? Da nas v nekem trenutku nihče niti pogledati ne bi hotel, kaj šele se nas dotakniti? Ker smo stari in bognedaj kužni?
V nasprotju s ponudbo knjigarn se zdi, da je v antikvariatih bistveno manj vodnikov za osebnostno rast, priročnikov za srečo, navodil za ekspresno napihovanje samozavesti in podobnih novodobnih biblij.
Priročniki za srečno življenje se očitno ljudem ne zdijo odvečni in jih v nasprotju z zbirkami resne literature ne privlečejo iz babičinega stanovanja na počasno umiranje v dom za ostarele knjige. So vsi ti trmasti lastniki priročnikov za srečo kaj bolj srečni od tistih, ki tovrstnih navodil ne beremo? So v času virusne negotovosti ti ljudje bolj osebnostno močni od bralcev, ki skušamo najti pot do sreče brez načrta in jasno napisanih navodil?
Pojdite na sprehod v naravo, prisluhnite pticam in skušajte poiskati cvet, kakršnega doslej še niste videli. Nasmehnite se sočloveku. Če se bo nasmehnil nazaj, ste opravili test. Živi ste, strah vam ne more do živega. Testirajte se vsak dan.
Komentarji