Strma pot je pred menoj, a cilj je lep

Pet let v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice, monumentalnih 1899 strani v dveh knjigah, en avtor. V obrnjenem vrstnem redu: Miklavž Komelj, brskajoč po zapuščini Srečka Kosovela, rezultat pa skoraj dva tisoč strani obsegajoči knjigi Vsem naj bom neznan z doslej neobjavljenimi zapisi, ki Kosovelovo pisavo, kot je pred dnevi navrgel urednik in avtor spremnih besedil, kažeta kot »polje visoke napetosti« oziroma jo razkrivata »v magmatskem stanju nastajanja«. Izdala ju je založba Goga.



Miklavž Komelj je bil prejšnji teden, ob predstavitvi obeh knjig v čitalnici rokopisnega oddelka Nuka, tako rekoč prostodušen, ko je opisoval šokiranost, da je po vseh doslejšnjih projektih, ki so se tako ali drugače ukvarjali s Srečkom Kosovelom, ostalo toliko neobjavljenega. Prav to dejstvo, ki mu mnogi po tistem, ko je začel na družbenem omrežju objavljati fragmente, niso mogli verjeti in so celo sumili, da si neznanega Kosovela izmišljuje, ga je pognalo v projekt, da bi raztresene pesnikove drobnjarije zajel v knjigi, ki ju je premišljeno oblikoval Jurij Kocuvan.
 

Pred nami – v nenapisanosti

Seveda, knjiga se je od začetne ideje ves čas debelila, na koncu sta nastali dve ogromni, njuno velikopotezno obsežnost izbrani papir dobro prikriva, a vendar je dejstvo, da imata 937 in 964 strani. Avtor in urednik zbranih fragmentov je dodal, da je proces sicer zahteval izjemno natančnost, po drugi strani pa je bilo organizirati takšno knjigo po njegovem mnenju hkrati pesniško delo.

Besedila v knjigah Vsem naj bom neznan so objavljena brez posegov vanje, kar je po Komeljevih besedah pomenilo veliko dela, saj je bilo treba preverjati in preverjati. Kosovel je svoj opus pisal z mrzlično hitrostjo in brez popravkov, zapisoval je dokončana besedila, hkrati si je nenehno zapisoval ideje, dovolj jih je za cel opus. Ta je sicer nerealiziran, a je hkrati, ker so stvari tako močno evocirane, že tukaj. To je še posebej očitno v njegovih dramskih fragmentih, kjer je denimo napisal ključne dialoge in nato komentar, tako da si bralec lahko živo predstavlja celotno situacijo, čeprav ne gre za dokončano delo. »Stvari so pred nami v svoji nenapisanosti,« pravi Komelj, »nova odkritja zahtevajo, da beremo pisanje nenapisanega.«


 

Kosovel, trikrat postumen pesnik

Na pravo poročilo o tako obsežnih knjigah bo seveda treba počakati, zdaj je mogoče postreči le z nekaj vtisi o nepričakovano monumentalnem izdelku, ki ga podpisuje zgolj en avtor. Komelj predgovor k prvi knjigi, ki prinaša Kosovelovo poezijo, prozo, dramatiko in druge zapise, v dodatku še nekaj njegovih prevodov, začenja s trditvijo, ki jo v nadaljevanju argumentira: »Srečko Kosovel je trikrat postumen pesnik.«

Prvič, razlaga Komelj, v Nietzschejevem smislu avtorja, ki ostaja vedno znova nerazumljen, drugič glede na konkretno usodo svojega opusa, »katerega največji del je postopoma prihajal – in še prihaja – med ljudi desetletja po njegovi smrti«, ne nazadnje pa je postumen tudi zaradi načina recepcije, ki jo je doživel njegov literarni opus.

Ko Komelj pregleduje v preteklost, ugotavlja, da je že Alfonz Gspan ob koncu prve posmrtne knjižne izdaje Kosovelovih pesmi, ki je v njegovi redakciji izšla leta 1927, pripisal: »S pričujočo zbirko njegova zapuščina ni izčrpana. Usoda ostalega gradiva zavisi od slovenskih kulturnih razmer.« Miniti so morala desetletja, da je slovenska javnost lahko doživela še drugačnega Kosovela, ne le tisti del njegove poezije, ki jo je sam poimenoval »baržunasta lirika«.
 

Stališča o fragmentih

Ob pregledovanju doslejšnjih izdaj Komelj seveda omeni: »Zatem se je Marjan Dolgan lotil sistematičnega iskanja vseh Kosovelovih neobjavljenih pesmi; rezultat te raziskave je bila leta 2009 s precejšnjo znanstveno akribijo pripravljena knjiga Iz zapuščine, obsegajoča 280 strani, zasnovana kot dopolnitev Zbranega dela.«

Komelja je zanimala selekcija besedil in navaja Dolganovo razlago, da je kot urednik nekatera besedila objavil »kljub očitni nedokončanosti«, ob nekaterih je dvomil »in se odločil po občutku, ki je subjektiven«. Dolganovo generalno stališče v omenjeni izdaji je bilo: »Pri pripravljanju te knjige je urednik upošteval stališče, da je Srečko Kosovel za slovensko književnost pomemben predvsem kot pesnik, zato je v njegovi obsežni zapuščini, shranjeni v ljubljanski narodni in univerzitetni knjižnici, načrtno iskal le neobjavljene pesmi v verzni obliki. Ni pa iskal morebitnih neobjavljenih proznih besedil, tudi morebitnih pesmi v prozi ne, saj bi to raziskavo in objavo zelo zavleklo. (…) Urednik tudi sklepa, da natis morebitnih neobjavljenih kratkih proznih besedil ali dramskih prizorov oziroma njihovih osnutkov najbrž ne bo bistveno spremenil Kosovelove literarne podobe, razen če bi se kje našel kak njegov roman ali drama …«

To stališče bi lahko brali kot odmev tistega, kar je ob projektu Kosovelovega zbranega dela leta 1946 zapisal že Anton Ocvirk: »Kljub temu pa ni bilo mogoče sprejeti v knjigo niti fragmentov niti literarnih poskusov. Jasno je, da bi nemalo izkrivili pesnikovo podobo, čim bi napolnili knjigo z blagom, ki je nastalo mimogrede, prav za prav ob robu njegove umetniške poti, in ne odraža temeljnih potez njegove osebnosti.«
 

Pesnik. In mislec.

Komelj se je zadeve lotil z drugačnim stališčem: »Pričujoča izdaja Kosovelovih zapisov vprašanje, kaj je na primer dokončana pesem in kaj fragment ali osnutek, vnaprej zaobide, ker je zastavljena drugače: v njej so zbrani vsi doslej neobjavljeni zapisi iz zapuščine brez vnaprejšnjega natančnega določanja, kako jih opredeliti (nekaj sugestij je seveda vseeno zapisanih v opombah pod teksti); namen te objave je, da omogoči njihovo branje v zavesti, da za velik del Kosovelovih zapisov ne moremo natančno vedeti, kakšen status jim je pripisoval sam avtor.«

Komelj na svarila pred napačnim razumevanjem Kosovelove zapuščine odgovarja s prepričanjem, da je »ravno Kosovel najbolj paradigmatičen primer pesnika, ki je bil v svojih bistvenih razsežnostih odkrit šele na podlagi spremembe v razumevanju poezije, ko je neoavantgarda reaktualizirala tako imenovano zgodovinsko avantgardo in odprla nove horizonte dojemanja; šele sprememba v razumevanju poezije, ki se je zgodila v šestdesetih letih pod vplivom tedanje sodobne ustvarjalnosti, je omogočila, da je bil največji del Kosovelovega opusa sploh lahko prebran kot poezija.«
 

Korist mejne senzibilnosti

Komelj pravi, da ga je v tem projektu zanimalo predvsem tisto, česar ni mogoče klasificirati. V knjigo je tako vključenih veliko besedil, ki so ostala zunaj zanimanja dosedanjih raziskovalcev ravno zato, ker niso bila zanimiva za klasifikacijo v obstoječe sheme, zanj pa so bila vznemirljiva ravno zato, ker zahtevajo »neko mejno senzibilnost«. V prvi knjigi je zbral poezijo, prozo in dramatiko, tako dokončane tekste – pesmi, črtice in nekaj drobnih dramskih del – kot številne fragmente in osnutke, v drugi predstavlja Kosovela predvsem kot misleca in je vanjo uvrstil besedila od aforizmov do načrta za knjigo Biti ali ne biti, zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo o Alojzu Gradniku in osnutke pisem, v dodatku prilaga še nove transkripcije že objavljenih pesmi in drugih besedil.

Komelj predvsem poudarja: »Tako je v pričujoči izdaji zelo zavestno ohranjen tudi določen kaotičen element, ki je tako značilen za Kosovelovo zapuščino, ko se srečamo z njo v rokopisih; kaos je bil ena od Kosovelovih velikih tém in ni se mi zdelo smiselno, da bi to témo popolnoma negiral na ravni organizacije te izdaje.« Uvod v doslej neznanega Kosovela Komelj sklepa z imenitno ugotovitvijo: »Poseben pomen objave teh dveh knjig vidim prav v tem, da nam z njo Kosovel v resnici postaja (še) veliko bolj neznan, kot je bil doslej: nakazujoče se razpiranje njegovega opusa v različne smeri nam še jasneje pokaže, kako krhke so vse konstrukcije, ki smo si jih nemara naredili o duhovni podobi tega pesnika in misleca …«