Številni humorni odtenki sivine

Ustanovni član rock zasedbe Mi2, pevec, kitarist in skladatelj se vse bolj uveljavlja tudi kot pisatelj. Pri založbi Litera je izšel njegov tretji roman Ledena kraljica, po prvencu Pevci pozabljenih pesmi (Miš, 2016) in romanu Tramp (Litera, 2021). V tej napeti črni komediji se trupla in komični prizori kar vrstijo. Z Jernejem Dirnbekom smo se pogovarjali o dobrih namenih, truplih v zamrzovalniku, dobrem zvoku na koncertih in mačkah.

Nemalo glasbenikov, predvsem kantavtorjev, se loteva tudi pisanja knjig. In nekaterim gre to kar v redu od rok. Taki so Bob Dylan, Leonard Cohen, Bruce Springsteen, še posebej Nick Cave, pa pri nas recimo Zoran Predin. Očitno tudi vam ni bilo dovolj pisati besedila za pop rock skladbe?

Ha, lepo je biti v družbi vseh zgoraj naštetih. Ampak mislim, da v osnovi ne gre za to. Bolj za tisto ustvarjalno žilico, ki človeku ne da miru in ga sili, da ves čas nekaj snuje, kreira, ustvarja. Verjetno pa ima zajeten glasbeni opus precej pri tem, da se ne ustrašiš delovanja na še kakšnem sorodnem področju, in kaj je tu bolj pripravnega kot pisanje knjig?

Končno se znajdeš na terenu, ko sam pelješ vso zadevo od začetka do konca, ko ni usklajevanja znotraj benda, s producentom in še kom, enostavno sta v igri ti in zaslon, ni rim, dolžine verzov, števila kitic ... Priznam, da sem ob pisanju začutil neverjetno svobodo, kot bi naenkrat padle vse omejitve, razen seveda tistih, ki jih imaš v svoji glavi.

Jernej Dirnbek, Ledena kraljica, Litera, 2022

Ste mojster temačnih odtenkov črnine našega vsakdana, ki pa pri poslušalcu vendarle izvabi tudi nasmeh. Tudi črna ni tako črna, kot se zdi na prvi pogled, mar ne?

Joj, res ne bi rad, da bi se me ljudje zapomnili kot dežurnega nezadovoljneža. Upam, da tako bralci kot poslušalci v mojih stvaritvah zapopadejo, da se trudim tudi na zoprne stvari pogledati z zabavnega zornega kota. Humor je res učinkovito sredstvo pri spopadanju z ne najbolj prijetnimi situacijami. Naši južni bratje so to tehniko privedli do popolnosti, nenazadnje jim je prav ta pristop pomagal skozi najhujša leta nesmiselnih vojn in pomanjkanja.

Sicer pa kot član angažirane rockovske zasedbe menim, da imam pravico in navsezadnje dolžnost, da spregovorim tudi o ne najlepših temah. O problemih, težavah, nesmislih, o omejitvah in stranpoteh našega vsakdana. A raje kot da moraliziram, se skušam iz njih norčevati oziroma jih zbanalizirati.

Podoben pristop ste, kot je seveda bilo pričakovano, ohranili pri pisanju romanov.

V obeh primerih, pri poeziji in prozi, gre zame, za moj pogled na svet, ki ga pač delim s tistimi, ki me poslušajo ali prebirajo. Tak sem in seveda nimam nobenega namena, da bi se spreminjal v prid večje sprejemljivosti ali večjega števila privržencev. Pravzaprav sem presenečen, da se tako malo avtorjev izraža na podoben način, da je v etru tako malo humornih, pa hkrati družbenokritičnih pesmi, in na policah tako malo zabavno-sporočilnih knjig.

V Ledeni kraljici se Martin Vidmajer, ki raje zamuja v službo, kot da je točen, z vsako stranjo spreminja pred našimi očmi. Dobronamernost je lahko tudi nevarna.

Res je. Moj osrednji lik se iz povsem običajnega moškega srednjih let z redno službo, stanovanjskim kreditom in precej dolgočasnim življenjem prelevi v nekoga, ki postane nevaren za vso okolico. In to brez pravega razloga. Vse, kar poskuša, je narediti kakšno uslugo dobri prijateljici Justini in si kupiti še nekaj časa, da bi lahko prikril svoje ne ravno etično dejanje. Stvari pa gredo svojo pot in naenkrat ugotovi, da ima na vesti lepo število nesrečnih žrtev. Pri čemer se je več čas dejansko trudil delati dobra dela.

Je tonski tehnik, eden od tistih spregledanih in nevidnih soustvarjalcev dogodkov, ki ga opazijo le, če naredi kaj narobe.

Drži, da je v zavesti običajnega posameznika to eden tistih poklicev, za katere komaj ve, da obstajajo. A vendarle je malenkost bolj vpletenim presneto jasno, kaj pomeni dober zvok na koncertu in kaj izvajalcu pomenijo dobre razmere na koncertnem odru.

Tukaj se nekaterih prizadevnih predstavnikov tega poklica hitro oprime naziv mojstri, enako kot se tistih, ki se posla lotevajo z levo roko, kot je bilo to v Martinovem primeru, ko je med prenosom koncerta mrtvo hladno odšel na čikpavzo, oprime kakšna ustreznejša primerjava. Pa da ne bo pomote, ta zgodba sploh ni izmišljena.

Je Martin Vidmajer le neke vrste cagavi Raskolnikov? Občasno nam gre bralcem strašno na živce.

Sam ga ne dojemam tako. Raskolnikov je vendarle do podrobnosti snoval svoj zločin, medtem ko je bil Vidmajer vanj dejansko pahnjen. Prej bi rekel, da je žrtev svojega impulzivnega ravnanja. Se pa strinjam, da bralca ves čas dela po malem nervoznega, bolj kot zaradi tega, kar je storil, s tem, česar ni. Ampak takšna je najbrž usoda vseh antijunakov, saj jih ravno te njihove pomanjkljivosti in nesposobnost sprejemanja pravih odločitev delajo to, kar so.

Črna kronika je neizčrpen vir informacij, kam vse lahko spravite truplo.

Zgodba o truplu v zamrzovalni skrinji res ni nova, zanjo sem prvič slišal že vsaj pred dvajsetimi leti, mislim, da se je zgodilo na Japonskem, po tistem pa še nekajkrat. Bolj ali manj vedno pa je bil razlog v tem, da bi se nekdo rad še malce okoristil na račun pokojnika.

Moj junak je imel pri tem vsaj malenkosten izgovor. Pokojnica mu je na predvečer svoje smrti obljubila vse svoje imetje, potem pa je preminila, preden je uresničila svojo namero. Tako se je Martin znašal v precepu, ko je pravzaprav uresničeval njeno poslednjo voljo.

Sicer pa si lahko osamljen človek navsezadnje tudi z globoko zamrznjenim truplom izmenja pozdrav in misel ali dve. In mu je takoj topleje pri srcu.

Ta navezanost, ki smo ji bili priča še za življenja, se sčasoma spremeni v pravo obsesijo. Martin ne le, da uresničuje voljo pokojnice, temveč z njo ves čas komunicira, preizprašuje in ocenjuje svoja dejanja. To ga privede celo tako daleč, da ji začne pripisovati nadzemeljske sposobnosti, dejansko začne verjeti, da Justina, čeprav zamrznjena na dnu zamrzovalne skrinje, še vedno usmerja potek dogodkov.

Vaša črna komedija oziroma bela kriminalka je pogosto tudi izgovor za razgaljanje pojavov naše sodobnosti, od podjetniškega kriminala, stanovanjskega problema, ki ga država noče rešiti, vztrajne delitve na črne in rdeče, naše in vaše …

Skoraj ni pesmi, ki sem jih napisal, gotovo pa ne proznega dela, da se ne bi lotevalo teh vprašanj. Glede tega menim, da smo kulturni ustvarjalci vendarle tudi kronisti obdobja, v katerem živimo. In dokler so razmere v družbi takšne, kot jih omenjate, je povsem normalno, da se del tega zrcali tudi v naših delih. Če že nimam pri roki čarovniške palčke, da bi ponudil rešitve, lahko vsaj obravnavam kakšen problem, ki je, vsaj po mojem mnenju, preveč potisnjen ob stran. Pa tudi če to počnem na meni lasten, humoren način.

Dogajanje v romanu razmeroma neprizadeto komentira mačka v svojih poglavjih. V bistvu se z mačjimi mislimi knjiga začne in konča.

Kje pa piše, da smo ravno ljudje najbolj poklicani, da sodimo o določenih zadevah? Mačka v mojem primeru ne predstavlja le rdeče niti, ki se tke skozi ves roman, pač pa omogoča odmik od neposredne vsebine in nam pokaže neki popolnoma drugačen zorni kot. In nenazadnje, ravno po njeni zaslugi ima zgodba vendarle nekakšen happy end.