V nadaljevanju preberite:

Toda pisati sem želela o romanu, ki ga je napisal v času nedolžnosti in mirnih časov. Ženske je najbrž tudi malo avtobiografska zgodba, sestavljena iz štirih novel, ki jih vse povezuje glavni junak, mladi študent medicine Stefan Valeriu iz Romunije, ki študira v Parizu. V resnici se vsaka novela dogaja v drugem življenjskem obdobju in v vseh nastopajo predvsem ženske – opisuje bežna ljubezenska razmerja, resne zveze, spogledovanja. Nekje nastopa v glavni vlogi, drugje spet je le poslušalec.

Včasih se mi je zazdelo, kot da bi brala Henryja Millerja, ki je sanjal, da je Čehov, ki se je znašel v romanu Čarobna gora. V prvi noveli, ki nosi naslov Renée, Marthe, Odette, je glavni junak star 24 let in je na počitnicah v elegantnem penzionu ob jezeru v švicarskih Alpah. Tam sreča tri zelo različne ženske. Vse so nenavadne in svobodne, upirajo se konvencijam in času, v katerem živijo. So idealne in banalne hkrati.

Najprej flirta z Martho, lepo starejšo žensko, ki ga zapeljuje, a se mu kar naprej izmika, potem je tu Renée, poročena ženska iz Tunizije, ki je naveličana življenja v puščavi, zapelje pa tudi osemnajstletno obupano Odette, ki ji reče, da je modra in inteligentna za svoja leta, dekle pa mu odgovori: »Sem devica. To mi pomaga, da ohranjam svojo modrost.« Ko se mu končno prepusti, jo zapusti brez pojasnila. Stefan spozna, da je ljubezen lahko minljiva, a tudi to, da te spomini ne pozdravijo. Zanj so ljubezenska razmerja doživetja, v katerih ne more zmagati. Ne išče toliko ljubezni kot izkušnjo ljubezni do žensk. Na začetku, ko je mlad, se glavni junak boji samozavestnih žensk, prezira jih in občuduje, zato jih včasih tudi prizadene, saj ni čisto prepričan, ali je ljubezen nekaj trajnega. Kmalu razume, da ima čudno rad zapletene odnose, in vendar se začne ženskam, ki jih srečuje, kasneje v življenju počasi odpirati in jim pokaže tudi svojo ranljivost.

Kasneje ga spremljamo, kako se spet vrne v Pariz, in tam se prižgejo nove ljubezenske strasti. Kako zelo lepo opisuje zapeljevanja, bolečino zavrnitve, hrepenenja, ljubljenja, tople postelje, telesa žensk, njihove vzklike strasti. Ko se glavni junak ljubi z Odette in ji vzame nedolžnost, pisatelj zapiše: »Odettin jasni, ostri vzklik – samo en vzklik – bolečine, zmagoslavja, svobode ni ustrašil nobenega od njiju, odletel je skozi odprto okno in se je izgubil v gozdu, kjer je morda zbudil veverice, ali pa se je pomešal z oddaljenim in prav tako svobodnim krikom divje mačke.«

To je roman, v katerem pisatelj eksperimentira, to je literatura, ki je drugačna od drugih knjig, saj ima podtone svetlobe, ki sijejo od strani, dihajo svobodo. V zgodbi vzdržijo vse metafore, saj je pogumna in neverjetno sodobna. Kot da bi bila alegorija za ženske, alegorija za ljubezen in njene zapletene dramaturgije.

Pisateljevi stavki in opisi se včasih zdijo brez teže, brez gravitacije in te zgodbe je užitek brati, prizori in zapeljevanja se prenesejo na bralca, še posebej če knjigo bere med lenobnim poležavanjem ob hladnem jezeru ali toplem morju, v času, ko uživamo življenje, ko se imamo tako lepo, da se zaljubljamo celo sami vase, ker se romani pretočijo v nas kot voda.