Spomeniki včerajšnjemu svetu

»Ne moremo vedeti, ali smo v najtemnejši sredini ali na koncu zgodovine,« v Kasandri, ki jo v branje ponuja književna prevajalka Staša Pavlović, zapiše Christa Wolf. Vse, kar vemo, je, da brodimo čez čudne čase – ter da je v družbi literature broditi lažje in lahkotnejše, čez vprašanja, ki ne ponujajo odgovorov, temveč le brezna negotovosti, pa stopati z odločnejšim in pogumnejšim korakom. Med bralnimi predlogi boste tako našli literarne potopise, recepte za domači liker in kokoši po madžarsko, pa pesniške zbirke in romane in srhljivke, prozne zamahe Denisa Diderota in še mnogo drugega.
 
 

Boštjan Narat / pisec, glasbenik in filozof

 
Italo Calvino: Nevidna mesta (Nevidna mesta / Grad prekrižanih usod, prev. Srečko Fišer, Mladinska knjiga, 1990)
Ta me spremlja že od gimnazije in z leti postaja vse lepša, v času omejenega gibanja pa je njena dragocenost vsaj zame neizmerna. Pa ne zato, ker bi tako zelo pogrešal svet tam zunaj, lepota Calvinove knjige je drugje. Nevidna mesta so čudovit spomenik slutnji, vse zgodbe, ki jih Marko Polo v knjigi pripoveduje Kublaj Kanu, bi namreč morale ostati nerazumljene – Marko Polo in Kublaj Kan pač ne govorita istega jezika. A prav ta nezmožnost med njima razpre nek gromozanski vmesni prostor, v katerega se naselijo posluh, občutljivost, pozornost ter domišljija. In iz njih zrastejo ene najlepših literarnih podob, kar jih poznam. Potopis, ki mu nobena karantena ne more odvzeti leska.
 
Daniil Harms: Zakon linča (prev. Drago Bajt, Cankarjeva založba, 1995)
Pravijo, da parodija ni več mogoča. Pravijo, da postaja realnost preveč bizarna in da se iz nje ne da več delat norca. Tisti in tiste, ki se ukvarjajo s komedijo, so v krizi. Harmsova skoraj stoletje stara besedila vračajo upanje. Ne glede na to, kako noro postane življenje, ga lahko literatura v norosti še vedno prekosi. Če je genialna, kakopak. In to spoznanje je na nek rahlo nenavaden način pomirjujoče ter ohrabrujoče.
 
Andreja Grum (ur.), Josipina Levstek idr.: Velika sodobna kuharica (Naša žena, 1961)
Dobra kuharska knjiga je zaradi svoje uporabnosti nujna spremljevalka izolacije, Velika sodobna kuharica iz leta 1960 pa ni samo uporabna, ampak je tudi zelo navdihujoča. O tem priča že zelo kratek sprehod skozi nabor jedi, ki jih ponuja: prisiljeno zelje, zgubljena jajca v jogurtu, pečenice v halji in domači liker za takojšnjo uporabo. Da danes še kako aktualne kokoši po madžarsko sploh ne omenjam. Čista poezija. Z Boštjanom Gombačem sva z njeno pomočjo spisala novo katalensko pesem, krajši ep o kulinarično-patološkem vidiku izolacije. Knjiga, ki te zbrca v ustvarjanje, pa si svoje mesto na seznamu absolutno zasluži. 


 

Ana Svetel / pesnica in prozaistka

Roy Jacobsen: Nevidni (prev. Darko Čuden, V.B.Z., 2019)
Nevidni je nenavaden, grčast, robusten roman. Roman, ki ga napaja in poganja gola želja po preživetju v svoji primarni, največkrat vsega balasta oluščeni obliki. Roman o družini, ki v začetku prejšnjega stoletja v skrajni skromnosti živi na majhnem norveškem otoku Barrøy. Protagonisti, obdani z neizprosnimi silami narave, se z okoljem nenehno borijo, a so z njim hkrati eksistencialno prepleteni, zliti. Življenje je preživetje, vztrajanje in prilagajanje. Vse, kar je onkraj, je drugotnega pomena. Ekonomičen, na prvi pogled skoraj telegrafsko opisni slog, ki ga je pri prevodu iz norveščine imenitno intoniral Darko Čuden, je privlačen ravno zaradi svoje premočrtne, premišljene rudimentarnosti. Skozi nenavadno preprostost, ujeto v popolno skladnost sloga in fabule, pa zasije silna poetičnost.
 

Louise Glück: Onkraj noči (prev. Veronika Dintinjana, Mladinska knjiga, 2020)
Če letos niste prebrali še nobene pesniške knjige, izberite Onkraj noči. Ob redko kateri zbirki poezije pomislim, da bi jo lahko priporočila vsakomur. Poezija si namreč postavlja nemogoče, nečloveške zahteve, zato pesnikom večinoma spodleti – nasedemo na čeri patetike, vase zazrte neprodušnosti, preobloženosti, razdrobljene partikularnosti ali pa prevod ne zmore ujeti mojstrstva izvirnika … V pesniškem svetu Louise Glück pa se zdi, da je vse čeri ne le varno obplula, temveč da čeri sploh ni. Poezija letošnje nobelovke je kot plovba po srebrnkasti gladini morja, kjer lahko hkrati zreš v vzvalovano, igrivo gladino in obenem razločno vidiš tudi najgloblje, neizrekljive skrivnosti dna.
 
Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega (prev. Štefan Vevar, Beletrina, 2020)
Sedemdeset popotniških vinjet, postavljenih v najrazličnejše žepe našega planeta (od Velikonočnega otoka do zgornjeavstrijske vasice Lambach), tematizira tisto prepletenost znanega in neznanega, ki jo izkuša vsak tenkočuten potovalec in opazovalec. Nevsiljiva, a zmeraj povsem odkrita prisotnost, izkušen, a hkrati učeč odnos do doživetega in redka, dragocena kombinacija pasivne in aktivne vpetosti v svet so prežarčeni z avtorjevo globoko empatično držo. Zgoščen, a tihoten slog v čudovitem prevodu Štefana Vevarja nudi počasen bralski užitek, na videz drobni zapisi pa se berejo kot literarno-potopisne praline. Obenem lahko Atlas rahločutnega moškega v sedanji situaciji razumemo tudi mozaičen spomenik včerajšnjemu svetu.
 

 

 

Staša Pavlović / književna prevajalka

Christa Wolf: Kasandra (več prevajalcev, Založba Obzorja, 1989)
Pisanje je tudi poskus proti hladu.
Christa Wolf se liku mitske Kasandre (kraljeve hčere, ki jo zaradi njene pronicljivosti in preroštva razglasijo za blazno) posveti študiozno – sledi ji v Mikene, išče jo v zgodovinopisju o Troji, dokler je na lepem ne uzre v lastnem življenju. Skozi pogovore s prijatelji, prejeta in napisana pisma, razmisleke in drobna vsakodnevna opravila razmišlja o vlogi in usodi ženske v svetu in literaturi. Wolf je med pisanjem obenem v primežu Kasandre in tesnobnega vzdušja hladne vojne (Ne moremo vedeti, ali smo v najtemnejši sredini ali na koncu zgodovine; nelagodnost, ki jo mnogi zaznavajo kot praznino, kot izgubo smisla, zbuja strah).
Manko oprijemljive perspektive Wolf na samosvoj, intriganten način zapolni s preteklostjo. Glede prihodnosti pa je zelo skeptična.
 
Friederike Mayröcker: Smrt zaradi muz (prev. Tanja Petrič, Mladinska knjiga, 2015)
kaj rabiš? drevo hišo da
presodiš kako veliko kako malo je človeško življenje
kako veliko kako malo ko dvigneš pogled v krošnjo
in se izgubiš v bujni zeleni lepoti
kako veliko kako malo ko pomisliš na kratkost
svojega življenja če ga primerjaš z življenjem dreves
rabiš drevo rabiš hišo
nič od tega le zase samo kotiček streho
da sedeš da premišljuješ da spiš da sanjariš
da pišeš da molčiš da vidiš prijatelja
zvezde travo rožo nebo
 
Daisy Johnson: Sisters (Jonathan Cape – Penguin Books, 2020)
Psihološka srhljivka Sisters (Sestri) britanske avtorice Daisy Johnson je zame brez dvoma najboljši letošnji roman. Zgodba o dveh najstniških sestrah, ki se z odsotno materjo zatečeta na podeželje, v hišo, ki je vsaj tako (ali pa še bolj) živa kot tri protagonistke, je ganljiva in lepljiva. Meje med junakinjami se vseskozi zabrisujejo, tako kot se zabrisujejo meje med zgodbo in jezikom (kako zelo bi si želela več knjig, ki vzpostavljajo tako popoln dialog med obema). Predstavljajte si srhljivo, suspenza polno najstniško dramo o odraščanju, krivdi, ljubezni in soodvisnosti, ki se dogaja v hiši kot iz fotografske serije Francesce Woodman (mladi telesi v stari hiši). Roman, ki bo, če ga ne boste prej vi, pogoltnil vas.
 

 

 

Klara Širovnik / novinarka

Denis Diderot: To ni zgodba in druge zgodbe (prev. Primož Vitez, Mladinska knjiga, 2012)
Diderota kvečjemu poznamo kot vodilnega urednika Enciklopedije ali privrženca Voltaira in njegovega deizma, manj pa kot prozaista, čeprav je njegovo leposlovje sveže in duhovito. Zgodbe v To ni zgodba in druge zgodbe so večinoma oblikovane kot prepis realnih dialogov, do teh pa naj bi prišlo v avtorjevi stvarni izkušnji (že naslov opozarja, da si zapisanega ni izmislil). Ljubi so mi trenutki, ki izzivajo trdnost bralčevih nazorov, jih preizkušajo, v skrajnem celo preobračajo. Je denimo nevarno, če se hoče človek dvigniti nad zakone? Se lahko pri težkih odločitvah zanašamo na tehtnost osebne presoje, ali je notranji svet zmotljiv, ker je podvržen osebnim interesom? Sin očetu pravi, da pameten človek z zakoni nima kaj početi. »Ne bi me preveč motilo, če bi v tej deželi dva ali trije ljudje mislili, kot misliš ti; če pa bi bili takšni vsi, potem bi se gotovo odselil,« mu odgovarja oče. Kdo ima prav, presodite sami.


Maruša Krese: Vsi moji božiči (Založba Goga, 2018)
Hudiča, to so vendar predlogi za božična branja! V duhu časa se splača spomniti tudi na prozne zamahe Maruše Krese, ki božiča v svojih Božičih ne ovija v celofan ali evforijo. Ne podarja kičaste šare ali se preoblači v idilo, ki je ni. Gre za resnične koščke avtoričinega življenja - izbrane iz spominov okoli božičev - ki so podani skozi (lirično) refleksijo, ta pa se giblje med srčnimi trenutki, bolečino in premlevanjem odnosa do same sebe. Delo bo blizu tistim, ki jim božič ne predstavlja (le) miru in skladnosti. Lani smo pri založbi Goga sicer dobili tudi zbirko njenih pesmi, a se je k Božičem vredno vrniti – konec koncev nas lahko na svoj način soočijo tudi z bridkostjo današnjega dne: »Na Vietnam padajo bombe, jaz pečem piškote za božično drevo in za darila.«
 
Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti (prev. Erna Pačnik in Katja Zakrajšek, Založba Sanje, 2011)
Za konec pa še moj večni romaneskni favorit in razlog, da sem v roku leta dni prebrala vse Pamukove knjige, sčasoma pa ugotovila, da se v njih ponavljajo (!) prenekateri vzorci in situacije. Če si ga želite brati – ker je avtor Nobelov nagrajenec, vas kljub navidezni plitkosti vsebine dela ne bodo gledali postrani – začnite z Muzejem nedolžnosti. Kemal, sin premožne istanbulske družine, leta 1975 sreča daljno sorodnico Füsün. Ker je njuna ljubezen nemogoča (nekatere dejavnike razdora ustvarja sam protagonist) začne oblikovati muzej njenih predmetov, v svoji zasvojenosti in obsesiji do ženskega ideala pa pozablja, da je muza ženska iz mesa in krvi. Pamukovo pisanje je nadrobno, ob zapletu pa dodobra predstavi tudi splošno istanbulsko atmosfero v zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, položaj žensk v družbi, vsakdan smetane in razgibano turško filmsko industrijo. Dolžina romana naj vas ne preplaši – plasti je več, kot se zdi na prvih straneh.