Sosed na oblaku, ki pluje proti prestolnici idej

Do začetka knjižnega sejma v Frankfurtu je manj kot mesec dni. Leta 2023 pa se bo sejem začel 18. oktobra, častna gostja ob Majni bo Slovenija. ­Vršilec dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo (JAK) Dimitrij Rupel pravi: »Velik del mojih skrbi je trenutno posvečen ravno pripravam na frankfurtsko gostovanje.«
 

Gospod Rupel, decembra lani je svet JAK ugotovil, da so bile priprave na slovensko predstavitev v Frankfurtu nezadostne, zato je sprejel sklep, da vodstvo agencije v najkrajšem možnem času pripravi načrt kriznega upravljanja projekta. Se je to zgodilo?

Verjetno bi dobili bolj kompetenten odgovor od predsednice sveta agencije, gospe Babnik, jaz sem imel vse tja do junija zelo malo stikov s to hišo, praktično nič. Kot vem in kot sem prebral, so bile težave v delovanju JAK oziroma z vodstvom agencije predvsem finančne, kot je znano, so prejšnji direktorici očitali vrsto malomarnosti ali celo prekrškov in je potem stekel postopek, ki ga – se mi zdi danes – nadaljuje oziroma zastopa minister za kulturo. Gre za neke tožbe in obtožbe in tako naprej.

Lahko rečem, da sem – ko sem prihajal sem – dal vedeti, da se ne bom prav prizadevno ukvarjal s problemi iz preteklosti, saj nas čakajo veliki izzivi v prihodnosti, predvsem nemoteno delovanje sistema podpore izvirnim delom in prevodom, knjižničnemu nadomestilu, sicer pa nas čaka Frankfurt. Seveda je sejem vsako leto, lani ga ni bilo zaradi znanih okoliščin, letos se ga bomo udeležili, ampak naša udeležba bo bolj ali manj klasična in konvencionalna, pač podobna udeležbam drugih držav, leta 2023 pa bomo, kot veste, častna gostja. Takrat bomo dobili svoj paviljon in Slovenija, če lahko tako rečem, bo morala dati pečat celotnemu sejmu, ki je pomemben kulturni dogodek za vso Evropo, in seveda bo to priložnost, da se država spodobno predstavi in uveljavi. V bistvu je velik del mojih skrbi trenutno posvečen ravno pripravam na frankfurtsko gostovanje. Manj se torej ukvarjam s preteklostjo in več s prihodnostjo.


 

Priprave na frankfurtski nastop so bile lani, kot piše v letnem poročilu, plačane iz proračuna agencije, ker je 'operacionalizacija kohezijskih sredstev' še potekala.

Čeprav mi pridejo pod roke vsi mogoči dokumenti iz preteklosti, poskušamo na agenciji, če je mogoče, kake težave tudi odpraviti. Kot razumem, je bil eden od glavnih problemov prejšnjega mandata, da je bilo načrtovanje sredstev zelo širokogledno, to je pač treba zdaj spraviti v okvire, pri čemer se ni treba posebej truditi z razumevanjem teh okvirov, ker je že kohezijska pogodba, ki smo jo avgusta podpisali, postavila okvire, zgornje meje in navodila za porabo sredstev. Vsota iz tako imenovane kohezije, torej evropskih sredstev, je precej visoka, za tri leta, oziroma zdaj že dve, približno 4,5 milijona evrov, ki pa jih lahko porabimo samo v skladu s pravili, zapisanimi v kohezijski pogodbi.

O teh sredstvih se je dolgo govorilo, bila so obljubljena, pričakovana, a ko sem prišel na agencijo, je bilo videti, da prihajajo, ko pa so bila postavljena konkretna vprašanja, je bilo jasno, da še ne prihajajo oziroma da je treba izpolniti še vrsto pogojev. No, potem smo pohiteli, tudi z ministrom Černačem sem govoril o tej zadevi, navsezadnje smo avgusta lahko podpisali, saj je šlo tudi za plačilo kotizacije za Frankfurt, to smo namreč zamujali. V Ljubljano je prišel na obisk direktor frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos in obljubili smo mu, da se bo to uredilo. Te stvari so zdaj razčiščene.

Kot rečeno, ukvarjam se s tem, kako čim bolj racionalno in seveda tudi z vidika nacionalnih kulturnih interesov Slovenije sestaviti program naše udeležbe, pri čemer je nekaj problemov: veste, da se slovenski avtorji, ki jih je veliko, na neki način vsi zanimajo za vstop na to veliko manifestacijo, zato moramo po eni strani neizbežno skrbeti za demokracijo, po drugi strani pa za kakovost.
 

Kako odzivne so bile založbe, ko ste jih prosili za predloge avtorjev, s katerimi bi gostovali v Frank­furtu? Preštevanje pokaže,­ da je bilo leta 2019 enajst podprtih knjižnih projektov, lani osemnajst prevodov v nemščino.

Trenutno se pripravljamo na izbor knjig in avtorjev, ki jih bomo predlagali nemškim založnikom. Ta izbor mora biti zanesljiv, hkrati mora vsebovati neke obzirnosti do trga, ki mu bodo knjige namenjene. Načrtujemo, da bi v Frankfurtu predstavili kakih sto naslovov, prevedenih v nemščino, avtorje bomo povabili k sodelovanju, pet dni časa bomo imeli za različne aktivnosti, po drugi strani moramo računati na to, da ima institucija, kot je frankfurtski sejem, omejitve, vsi avtorji ne bodo enako obravnavani oziroma ne bodo prav vsi doživeli enakega sprejema, ampak bodo posamezni izpostavljeni.

Zdaj lahko ugibava, a mislim, da je logično, da bodo med njimi Slavoj Žižek, Drago Jančar, ob njiju pa avtorji, ki spadajo v slovensko klasiko, na primer Vitomil Zupan, ki je na nemškem knjižnem trgu doživel lep uspeh, tu je še Boris Pahor, ki je steber evropskega literarnega prizorišča. Gotovo bomo postavili v ospredje tisto, kar Nemci že delno poznajo, seveda pa jim bomo poskusili predstaviti še kaj novega. Slovenskim založbam smo pisali trikrat, odzvale so se tako rekoč vse poglavitne založbe z izjemo nekaterih, ki imajo že same po sebi dovolj stikov v Nemčiji in ne potrebujejo posebne pomoči.

Tako imenovana frankfurtska komisija, po sestavi pluralistična, bo sugerirala in izbrala precej del, za zdaj jih je okrog petdeset, najmanj polovica, domnevam, bo šla naprej. Nekateri predlogi so zelo dobro sestavljeni, z vzorčnimi prevodi, spremnim gradivom, biografijami, bibliografijami, nekatere bo treba še pripraviti. Upoštevali smo tisto, kar je bilo na mizi že prej in kar sta pripravila slovenska kuratorka Amalija Maček – po odstopu jo je nadomestil Igor Grdina – in nemški kurator Matthias Göritz. Te predloge smo poslali agenciji Heinekomm, a ne bomo mogli vplivati na končni izbor, to bodo naredili nemški založniki.

Nastop leta 2023 v Frankfurtu ne bo samo nastop nekaterih avtorjev, ampak bo nastop Slovenije kot države, kulture, jezika, pojma. Živimo v upanju, v veri celo, da Evropejci poznajo Slovenijo. Odkar je samostojna država, si je pridobila reference, želimo si, da bi se približala predstavam, ki jih imajo Nemci o našem delu sveta, ne nazadnje nas povezujejo z Balkanom, z zgodbami iz jugoslovanske krize, kar bo treba ustrezno razložiti, povedati jim bo treba – to bi morda lahko uporabili za kako od gesel –, da je Slovenija nova država s tisočletno kulturo. Upam, da bomo ustvarili vtis oziroma podobo o Sloveniji, ki bo dostojna, v skladu s tem, kar Slovenci dejansko smo. Pripravljamo tudi priročnik za Slovenijo, to bo informativno delo z več prispevki, od literature, prek gledališča, filma, arhitekture in likovne umetnosti, do zgodovine, turizma in gastronomije, kar je gotovo za Nemce zanimivo ...


 

Priročnik za uporabo Slovenije, torej?

Janko Kos piše o literaturi, Blaž Lukan o teatru, Janez Bogataj o kulinariki, Igor Grdina o zgodovini, to bo, skratka, pregled, kaj Slovenija sploh je, a na zgoščen način. O vsakem od teh področij je mogoče napisati kup knjig, tu gre za to, da se tisti, ki Slovenije ne poznajo ali pa slabo, lahko poučijo. Če daš vse take prispevke v eno knjigo, nastane prav lepa zgodba. Če nam bo uspelo najti nemškega založnika – JAK seveda ni založnik –, bi tako publikacijo lahko prodajali, sicer bomo izid financirali sami s kohezijskimi sredstvi, v tem primeru knjige ne bomo prodajali, ampak bo na voljo obiskovalcem.

Seveda je prav tako odveč dodati, da imajo za to, da je postala mednarodno priznana država, nekaj zaslug tudi Nemci. Načrtujemo, da bomo v Frankfurtu predstavili tudi film Mitje Okorna o slovensko-nemških odnosih, kako se je v kritičnih trenutkih Evropa v bistvu ravnala po nemških nasvetih. Leta 1990 je bil ves svet proti temu, da bi bila Slovenija samostojna država, hoteli so ohraniti Jugoslavijo, to razmišljanje se je tudi zaradi tega, kar se je dogajalo v Srbiji in takratni Sovjetski zvezi, spremenilo, sredi leta 1991 se v dokumentih iz Bele hiše že vidi, da Kohl in Genscher govorita o tem, da Jugoslavije ne bo mogoče ohraniti in da bo treba priznati Slovenijo in Hrvaško. Druga taka zadeva, ki bi jo radi predstavili, je tema ukradenih otrok, zgodbe o otrocih, ki so jih od tod odpeljali v Nemčijo in so jih tam vzgajale ter zanje skrbele nemške družine. Režiserka Maja Weiss in pisateljica Nataša Konc Lorenzutti sta se združili pri projektu dokumentarnega filma, v katerem s pretresljivimi zgodbami nastopajo pričevalci.

Zdaj nas je skupaj z mano na agenciji sedem, še štiri zaposlitve za dve leti nam omogoča kohezijska pogodba. Dela je veliko, odnosi z javnostjo, stiki z založniki, sam se odpravljam na bolj diplomatsko turnejo pri vodjih največjih nemških založb, pokazal bi jim rad, da je slovensko gostovanje pravzaprav evropski projekt in da Slovenija poskuša še kaj več kot zgolj predstaviti svoje avtorje. Nemški založniki bodo stimulirani k tiskanju knjig slovenskih avtorjev, sredstva za to so zagotovljena. Ko bomo svoje predloge sporočili nemškim založbam in ko se bodo te odločile za objavo, se bodo lahko prijavile na razpis, predvidoma aprila prihodnje leto, na katerem bodo lahko pridobile polovico stroškov za izdajo posameznega naslova. Mimogrede: za mednarodno uveljavitev je poskrbljeno tudi v osnutku nove resolucije o nacio­nalnem programu za kulturo 2021–2028 [ministrstvo ga je dalo v javno razpravo konec prejšnjega tedna, predloge zbirajo do sredine oktobra].
 

Nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina je imel zadržke, da bi se predstav­ljali preveč široko, tudi s turizmom, kulinariko. Pred tremi leti je poudaril, da je jezik slovenski temelj od Brižinskih ­spomenikov dalje, in na kratko poantiral: Zatorej knjiga in ne klobasa! Kaj pravite?

O tem se nima smisla pogovarjati, jasno je, da je naša predstavitev namenjena promociji slovenske knjige. Je pa Slovenija tudi, če hočete, destinacija, turistična, politična – in to bo tudi predstav­ljeno, ne najbrž zelo obsežno, a vendar. Priročnik, ki sem ga omenil, se začne z literaturo in konča z gastronomijo, to, da je Slovenija privlačna dežela, tujci vse bolj sprejemajo in treba jim je pomagati. Literatura je bolj kompliciran produkt kot turistična ponudba, ponujati kulturo je bolj zahtevno, pripraviti nekoga, da vzame v roke slovensko knjigo, ni majhna stvar, to zahteva posebna prizadevanja. V Frankfurtu bomo predstavljali celoto slovenske kulture z zgodovino vred, vtis imam, da smo si o pojmih na jasnem, čaka pa nas ogromno operativnega dela.
 

V katero smer kaže ta zadeva, katero noto Slovenije bi vi ­poudarili?

V času, ki nas loči do frankfurtskega gostovanja, bo v Nemčiji izšla antologija slovenske poezije Sosed na oblaku/Der Nachbar auf der Wolke, gre za citat iz neke Kocbekove pesmi. Nekateri mislijo, da bi to lahko uporabili za splošno geslo gostovanja, a sprašujem se, ali pove dovolj. Kocbekova pesem je silno zanimiva, v njej opisuje nekoga, ki iz trinajstega nadstropja stopi na oblak in obvladuje ves svet. To je, če hočete, podoba zanesenjaka ali pa lahko tudi tirana, a pustimo to, lepa misel, lepa besedna zveza. Če gledam sezname gesel držav častnih gostij v Frankfurtu, se nagibam k temu, da bi poskusili kaj najti o posebnosti, kakršna je čarobna slovenska dvojina, o tem se da veliko povedati, tu so ljubezen, dialog, razumevanje, rad bi videl, da bi jo imeli v geslu, a kako jo ubesediti, mi še ni čisto jasno, v nemščini pomensko preveč zanese k dualnosti, dvojnosti, s čimer se najbrž ne bi predstavljali. Treba se bo še precej posvetovati.