So v njihovih glavah ščurki?

Prihodnji petek izide že drugo letošnje delo bookerjevega nagrajenca in dolgoletnega kritika brexita Iana McEwana, ki sebi v tem kontekstu pravi »zanikovalec«: po romanu Stroji kot jaz je zdaj pred izidom novela z naslovom Ščurek.

Primerjave s Franzem Kafko so smiselne: Gregor Samsa se prebudi kot mrčes, McEwanov Jim Sams pa se sredi zapletenih osemdesetih, po vojni za Falklandsko otočje in v času vladavine Margaret Thatcher, lepega dne zbudi kot – predsednik britanske vlade. Z močjo, ki mu jo daje novi položaj, ima v načrtu narediti le eno, uresničiti voljo ljudstva. »Vse se mora ukloniti temu načrtu, tako opozicija kot nasprotniki v lastni stranki,« o delu sporoča založba Jonathan Cape, »še celo pravila parlamentarne demokracije.«

Pisatelj je o noveli navrgel, da je »politična satira v slogu stare tradicije«: »V času, ko narod razpada in se pozablja na ustavne norme in ustavlja delo parlamenta, da ne bi v ključnem času izzival vlade, in ministri brezsramno lažejo v starem sovjetskem slogu in se številnim brexitovcem na visokih položajih cedijo sline po gospodarski katastrofi odhoda brez dogovora in nacionalistični ekstremisti na trgu pred parlamentom napadajo policijo, se je pisatelj prisiljen vprašati, kaj lahko stori. Obstaja le en odgovor: pisati mora.«

Tisti od nas, pravi McEwan, ki se nam je zdelo razumno ostati in vložiti nekaj političnega truda ob problemih ljudi v mestih, ki so obubožala po reformah gospe Thatcher, zdaj čutimo, da nimamo nikakršnega političnega glasu, nikogar z vsaj malo moči ni v parlamentu, ki bi zastopal stališča skoraj polovice države, polovice, ki je želela ostati.

»Posmeh je lahko terapevtski odziv, nikakor ne rešitev,« pravi McEwan, »a misli nekaterih politikov in lastnikov časnikov je okužil nepremišljen, grd, tuj duh, ki vabi k samopoškodovanju. Lažejo svojim podpornikom. Prezirajo sodnike in vladavino prava. Zdi se, da si želijo doseči svoje cilje s pomočjo kaosa. Kaj jim je? So v njihovih glavah ščurki?«