V Društvu slovenskih pisateljev so dramatične razmere. Potem ko so odšle predsednica in štiri­ dolgoletne honorarne strokovne­ sodelavke, ker niso bile plačane in niso imele niti pogodb, so prišle na plan vsakršne težave društva, tudi finančne. Slednje vplivajo tudi na drugo dogajanje. Kako ima lahko finančne težave nekdo, ki ima v lasti dragocene nepremičnine? Lahko, če ti za nepremičnine, ki/ker si jih dobil, ni mar.

Lahko si graščak in obenem revež, če se ne potrudiš pametno gospodariti s tistim, kar imaš in kar ti je bilo podarjeno, prepuščeno v tvojo last, uporabo in oskrbo. To si očitno lahko privoščiš, če si slovenski pisatelj. »Država bi se morala zavedati, da gre za društvo pisateljev in ne ekonomistov. Država bi morala poskrbeti za naš osnovni obstoj,« je ob slovesu z mesta predsednice Društva slovenskih pisateljev (DSP) povedala javnosti Aksinja Kermauner. In: »Država ima do društva mačehovski odnos.« »Država je DSP spravila na kolena.«

 

Država, od katere pisatelji po besedah donedavne predsednice pričakujejo precej več denarja, je kriva za finančne tegobe DSP, ker ne daje toliko denarja, kolikor bi si ga želeli. Država je kdo? Davkoplačevalci, ki ne morejo napolniti vseh malh, v katere segajo proračunski porabniki, nekateri z velikimi, drugi z zmernimi apetiti, nekateri zato, da državni sistem funkcionira, drugi zato, ker se čutijo od boga poslane in jim denar pripada.
 

Prestižne lokacije

V kakšnem gmotnem položaju je torej pisateljsko društvo, ki toži, da s težavo deluje in da so ogroženi­ nekateri njegovi programi? Društvo pisateljev ima v lasti tri nepremičnine na elitnih lokacijah, od katerih je najprestižnejša vila v središču Ljubljane, med Cankarjevo cesto, Prešernovo in Tomšičevo, nasproti Moderne in Narodne galerije, Opere ter parka Tivoli. V vili je sedež društva. Poleg tega ima DSP hišo na Belem Križu nad Piranom in hiško na Bledu.

Podatkov o površini teh hiš in pripadajočih zemljišč ni bilo tako preprosto dobiti, kot jih praviloma novinar dobi, kadar gre za javne subjekte, financirane z javnim denarjem. S kar nekaj poizvedovanja smo prišli do informacije, da ima vse te podatke podpredsednica DSP in članica upravnega odbora Gabriela Babnik. Toda ta je dejala, da teh podatkov ne sme razkriti, ker so poslovna skrivnost in ker je to zasebna lastnina. Javnost ni upravičena do seznanjenosti s tem. »To je tako,« je dodala, »kot bi vas jaz spraševala, kako veliko hišo imate. In tudi ni pomembno, kaj pisateljsko društvo ima, ta čas so pomembne druge stvari, najprej moralna prenova društva,« je nadaljevala. »Do teh podatkov tako in tako pridem na spletni strani Gursa,« sem ji rekla, »vi bi mi samo prihranili čas,« a se ni pustila omajati.

Vila za tri mercedese

Na spletni strani Gursa so podatki o nepremičninah javnih subjektov sorazmerno preprosto dostopni. Vila v Ljubljani meri 252 kvadratnih metrov, vrt je za središče Ljubljane pravo razkošje – 1411 kvadratnih metrov. Ta nepremičnina je resnično eden od največjih biserov v Ljubljani. Gre za predvojno vilo, že takrat postavljeno v elitno četrt, ki jo je dal zgraditi trgovec Oskar Ebenspanger za svojo družino. Družino so Nemci poslali v koncentracijsko taborišče in vilo leta 1943 zasegli ter jo naselili z vojaškimi zdravniki. Po vojni se je vrnila iz taborišča le ena članica družine, a ne v družinsko vilo, temveč v skromno stanovanje v Šiški. Vila uradno ni bila nacionalizirana, ker so lastniki med okupacijo sodelovali z OF, praktično pa je bila.

Dedinji lastnikov naj bi jo prostovoljno dali v najem vladi Socialistične republike Slovenije, ta je v njej najprej naselila predsednika vlade Borisa Kidriča, zatem pa kulturnega ministra Borisa Ziherla. Leta 1957 jo je dobilo v uporabo Društvo slovenskih pisateljev, ki je trideset let pozneje odkupilo tretjino hiše, zatem pa celoto. Dedinji lastnikov sta zanjo iztržili toliko, kolikor so stali trije dražji modeli mercedesov, nekateri pravijo, da dva. Ker je bil DSP pomembna in tolerirana civilna iniciativa za družbenopolitične spremembe, za demokratizacijo in tudi osamosvojitev Slovenije – drugih poleg katoliške cerkve v socialističnem času niti ni bilo –, je imel ugled in politično težo. Pisatelji so od države dobili dovolj denarja le za odkup vile, za vzdrževanje pa ne.

Restavracija in najemnina

Že leta 1967 so zgornje prostore oddali v najem za restavracijo, imenovano Pen klub, zakoncema Evi-Marii in Marijanu Mikliču. Kaže, da so imeli v socialističnih časih pisatelji poslovno žilico. Restavracija je imela ugled, bila je pomembno zbirališče kulturnikov, novinarjev in politikov, v njej se je dobro jedlo in veliko pilo ter debatiralo. Z velikim in senčnim vrtom pa se pisatelji niso ukvarjali, bil je strahotno zanemarjen, v veliko sramoto mestu in pisateljem. Šele leta 2002 so oddali tudi vrt, Jazz klubu Gajo, ki so ga pisatelji, nezadovoljni z njim kot najemnikom, po 15 letih, leta 2017, odslovili. Pisatelji denarja, ki sta jim ga plačevala najemnika, niso vlagali ne v hišo ne v vrt, in tako sta dolgo propadala. Hiša, njeni notranjščina in zunanjščina, je zaradi nevzdrževanja močno načeta, potrebovala bi temeljito obnovo, ki bi zahtevala ogromno denarja. Kljub zanemarjenosti pomeni velikansko premoženje zaradi lokacije.
 

Presenečeni odkrili svoje stanovanje

Toda pisatelji in pisateljice si zaradi propadajočega premoženja ne belijo glave, še več, niti ne vedo, koliko ga imajo. Leta 2017 so na svoje veliko presenečenje odkrili, da ima njihovo društvo v lasti stanovanje na zelo dobri lokaciji na Privozu v Ljubljani, na Prulah. Prodali so ga za 155.000 evrov in z denarjem nameravali urediti vrt in vsaj delno hišo. Vrt so nekoliko uredili, z njega odstranili šavje, veje z dreves pa se še vedno malomarno povešajo na pločnik, hiša je še bolj razpadla, denarja pa ni več.

Kulturni spomenik

Za vrt še vedno niso našli novega najemnika in tudi ne za restavracijo, čeprav je prvotni najemnik Miklič že pred leti umrl, njegova vdova dela ne zmore več, poprijel pa je Mikličev nečak, ki mu DSP že nekaj časa odpoveduje najemno pogodbo, a nepreklicne odpovedi ni. Proti spremembam in celo proti prenovi so se oglasile številne javne osebe z zahtevo, naj vse ostane tako, kot je in kot je bilo pred desetletji. Da bi ja vse ostalo po starem, so celo dosegli, da je hiša DSP lani dobila status kulturnega spomenika nacionalnega pomena, kar v praksi največkrat pomeni, da stavba postane propadajoč spomenik in ne hiša, primerna za bivanje ali delo. DSP je državotvorno društvo, to nenehno poudarja, in očitno skupaj s svojim domovanjem tudi samo postaja spomenik. Najemnik 130 kvadratnih metrov velike restavracije in 75 kvadratnih metrov kleti ter 45 kvadratnih metrov velikega stanovanja nad restavracijo nikoli ni plačeval ekonomske najemnine in je tudi zdaj ne, saj so vsaki tovrstni pobudi posameznih pisateljev nasprotovali vplivnejši z utemeljitvijo, da je to vendarle legendarni klub pisateljev in ne navadna restavracija. Najemniku bo pogodba, menda zdaj čisto zares, potekla junija, a novega najemnika še niso izbrali, čeprav so dobili nekaj ponudb. Pisatelj Dušan Merc, ki je v komisiji za izbiro novega najemnika, je v pogovoru za Delo povedal, da bi pisatelji od novega najemnika želeli dobro najemnino, obenem pa pričakujejo, da bo z denarjem obnovil restavracijo in klet, ki naj bi bila povezana z gostinskim vrtom.

 

Košarica Jankoviću in Američanom

Hiša torej po eni strani propada, po drugi strani pa se to najbrž ne bi zgodilo, če bi se pisatelji zmogli preudarno odločiti. Zoran Janković je pisateljem med prvim županskim mandatom ponudil, da jim bo z denarjem mesta Ljubljana obnovil hišo in uredil dvorano za kulturne prireditve v kleti, ki je zaradi vlage zdaj domala neuporabna, v zameno pa naj dovolijo gradnjo podzemne garaže na svoji parceli in privolijo v 10-odstotno lastništvo MOL. DSP bi dobil še štiri garažna mesta. Pisatelji so ponudbo zavrnili. Zavrnili so tudi ponudbo Američanov, ki so jim bili pripravljeni za hišo plačati šest milijonov evrov. Odgovor vplivnega člana DSP je bil, da Američani nimajo denarja, s katerim bi lahko kupili hišo slovenskih pisateljev. Po svoje je prav, da čuvajo, kar so jim kupili davkoplačevalci, a veliko huje od prodaje je, da to propada. Če bi hišo prodali ali oddali v najem in se preselili v prostore, za katere bi morda lahko skrbeli, njihova državotvornost ne bi bila prav nič degradirana.

Hiša na Belem Križu

DSP ne vzdržuje niti drugih nepremičnin. Njihova počitniška hiša na Belem Križu, velika 210 kvadratnih metrov in s parcelo 2020 kvadratnih metrov, ki je zazidljiva, je prav tako v slabem stanju. Tudi te nepremičnine ne prodajo in ne sanirajo. Pet let so jo oddajali turistični agenciji Maona, ki je hišo nekoliko obnovila in v njej uredila hostel, lani pa pisateljsko društvo najemne pogodbe ni hotelo podaljšati. Od takrat je hiša večinoma prazna. Ideja nekaterih članov društva, da bi jo uredili kot rezidenčni objekt za tuje pisatelje in prevajalce, ki v svetu promovirajo slovenske knjige, ni padla na plodna tla. Rezidenčni pisateljski objekti v tujih državah se v veliki meri financirajo s projektnimi razpisi EU. Se je pa za ta denar seveda treba potegovati.

Hiša na Bledu

Montažno hiško na Bledu, veliko 24 kvadratnih metrov, ki jo je pisateljem podarila Jelovica, pa jim je pred kratkim vendarle uspelo obnoviti. Hiška je na 2135 kvadratnih metrih parcele pri jezeru, ki je tudi v lasti DSP. Na tej lokaciji je imelo društvo v lasti večjo hišo s pripadajočo parcelo, ki jo je pred leti prodalo, v njej pa je zdaj počitniški Dom muzealcev.

Investicija v Zbiljski gaj

DSP je imel v lasti tudi devet stanovanj v Ljubljani, v katerih so stanovali pisatelji. Po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu so jih pisatelji ali njihovi potomci odkupili, denar od kupnin pa je skušal DSP dobro plasirati, a ni imel sreče. Vložil ga je v nakup dveh ali treh hišic v Zbiljskem gaju, kjer naj bi živeli pisatelji, ki nimajo doma. Projekt Zbiljski gaj je, kot je znano, propadel, koliko denarja je DSP dobil nazaj, ni znano.

DSP ta čas vsaj toliko kot sposobnega in uglednega predsednika potrebuje dobro računovodstvo in sposobnega upravitelja, ki mu bodo pisatelji prizanesli z nasveti o umnem gospodarjenju.