Roman, ki ga je večina prebrala samo do polovice

Irski pisatelj Jonathan Swift (1667–1745), torijec, pastor, konservativni razsvetljenec, je v svojem času veljal za ostrega kritika družbe in satirika, ki z javnimi razpravami in eseji ni prizanašal splošnemu evropskemu stanju duha. Nad potopisi se je Swift menda navdušil med opravljanjem tajniških poslov za diplomata Williama Templa in iz njegove bogate knjižnice črpal navdih za Potovanja v razne daljne dežele sveta, kot so se v originalu imenovala Gulliverjeva potovanja. A v nasprotju s priljubljenim podžanrom, ki ga je preprosta publika oboževala, je šlo za satiro tedanjih potopisov, ki so izkazovali predvsem ozkoglednost evropskih osvojevalcev »primitivnih dežel in divjakov«.

Tako se med svojim 16-letnim popotovanjem po neodkritih deželah sveta zdravnik in morjeplovec Lemuel Gulliver po brodolomu znajde najprej na otoku 15-centimetrskih Liliputancev, nato ga sprejmejo Brobdingnagovci, ki so 1728-krat večji od njega. Spozna lagadske učenjake, se sreča in pogovori z mrtvimi, spozna nesmrtnike, obsojene na večnost starčevskih nadlog, in se na koncu med razumnimi in plemenitimi bitji v podobi konjev sooči še s smrdljivimi, ostudnimi človekolikimi Jahuji.

Swiftovo monumentalno delo, ki je izšlo leta 1726, je nemudoma postalo uspešnica, v prvem letu so ponatisnili tedaj nepredstavljivih 20.000 izvodov. Roman, pisan v preprostem slogu, je takoj nagovoril različne generacije, domišljijski daljni svetovi so zabavali mladež, v satiričnih osteh v podtonu pisanja pa so uživali starejši bralci. Že takrat so roman hvalili, da ga lahko bere državnik, filozof, kritik in otrok.

Swift, ki je živel v obdobju krize evropske zavesti, a bil pripadnik zlate, avgustovske dobe angleške literature, je Gulliverjeve prigode pisal kot pronicljivo satiro človeške narave in politično alegorijo, v kateri so se prepoznali mnogi njegovi sodobniki in bili seveda globoko užaljeni. Pisatelj sam je izjavil, da je knjigo napisal z namenom, da bi svet še bolj zmedel, ne pa ga spreobrnil.

Roman velja za protoznanstveno fikcijo, ki odpira več tematik, ki so aktualne še danes. Nasprotuje individualizmu, ki ga je nekaj let prej poveličeval na samotni otok odplaknjeni Defoejev Robinson Crusoe (Gulliver, nasprotno, na naseljenih otokih srečuje strukturirane civilizacije). Napada tedanjo evropsko politiko, se obregne ob majhne razlike v naukih različnih religij, ponuja razmislek o tem, ali se človek pokvarjen rodi ali tak postane, ter poudarja dualizem med starodavnim in modernim. S postavljanjem svojega lahkovernega junaka v različne kontekste, bodisi kompleksne, preproste, znanstvene, naravne, v katerih se ta izkaže velik, majhen, moder, neumen, Swift analizira različne družbene sisteme in odnose med njimi, čeprav ne izrazi jasno svoje sodbe o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Jasno izrazi le prezir do napuha, samoljubja, vzvišenosti, oholosti, prevzetnosti, ki so zanj človekov naglavni greh.

Swift, ki je pred zrcalo postavil tedanjo (ne)moralo družbe, je tudi sam postal tarča kritikov, in sicer je obveljal za mizantropa in mizoginika, predvsem zaradi dela, v katerem je Gulliver zgrožen nad grotesknostjo oblin pri Brobdingnagovkah.
 

Gulliverjeva paralaksa

Mladen Dolar, ki je spremno besedo k novemu prevodu naslovil Paralaksa, je zapisal: »Vsako od (Gulliverjevih) potovanj nam ponudi določeno paralakso, recimo enostavno zamik perspektive, ki potuje privzeto in samoumevno, in nam da ugledati lastno eksistenco v radikalno drugačni luči.«

Zaradi simetrične opozicije majhno-veliko v prvih dveh delih knjige sta prav ta dva dela začela funkcionirati sama zase kot priredbi v slikanicah (sta tudi največkrat uprizorjena na odru in ekranizirana), ugotavlja Dolar, in zapiše, da je ni knjige na svetu, ki bi imela enako usodo kot Gulliverjeva potovanja; »namreč, da se jo bere samo do polovice«. Čeprav se bistvo in intenca razkrijeta šele v četrtem, najbolj grotesknem delu te satirične parabole. Morda prav zato ta roman ne sme manjkati na domačih knjižnih policah. Oziroma kot še zapiše Dolar, »nov prevod te knjige je absolutno nujno potreben, tako kot je nujno potrebna vselej nova refleksija o sprevrnjenem svetu, od časov vzpona razsvetljenstva do današnjih dni – kot neizčrpno ogledalo moderne in njenih družbenih predpostavk«.

S Swiftovim kolosalnim delom se je spopadel Andrej E. Skubic, pisatelj, dramatik, scenarist, prevajalec in jezikoslovec, nagrajenec Prešernovega sklada in avtor sedmih romanov, med katerimi so trije prejeli kresnika, za prevajanje pa je leta 2007 prejel tudi Sovretovo nagrado.