Razburljivi pouk zgodovine

V nadaljevanju preberite:

»Če bi bila moški, bi bila major, še raje maršal, mogoče celo predsednik države. Tako kot on. Kot Josip Broz - Tito. Če so jo zastrupili, so jo zaradi njega. Ne bi se smeli odreči avtopsiji.« Tako intrigantno avtorica Zora del Buono v začetku romana Maršalinja predstavi svojo naslovno ­junakinjo – babico.

Da bo roman o vznemirljivi družinski zgodbi slej ko prej privrel iz nje, je bilo neizbežno dejstvo, tako rekoč organski proces, reakcija ob vretju krvi, kar ni edino, kar jo povezuje s pokojno babico. Povezani sta bili vsaj še z imenom, pri čemer se je fraza nomen est omen spet pokazala za resnično; Zora del Buono se v babico Zoro Del Buono (rojeno Ostan) docela vživi. Podoživi ­njeno ognjevito, velikopotezno, trmasto in pozneje vse bolj (posebej do snah) gospodovalno naravo, (pri)vzgojeno na Bovškem, podprto s šolanjem na Dunaju, primoženo v aristokratsko južnoitalijansko družino, utrjeno v komunistični partiji in na(d)grajeno v narodnoosvobodilnem boju.