Putinovi lulčki in druge zgodbe

Rory MacLean, kanadski mojster črnega humorja in avtor, čigar knjige se uvrščajo na sezname prodajnih uspešnic, je napisal novo bizarno, bridko knjigo o resnici: ob evforiji ob padcu berlinskega zidu se je odpravil na polletno potovanje v Moskvo in ga popisal v knjigi Stalinov nos, po tridesetih letih je potovanje ponovil v vzvratni smeri, nastal je potopis posebne vrste, Pravda ha ha, reportaža v obliki romana, predvsem pa zabavna knjiga o žalostni evropski stvari.

Le kaj je lahko lepši naslov za tako knjigo kot Resnica, ime glavnega sovjetskega propagandnega časnika. Kanadčanova knjiga pravzaprav ne govori o resnici, ampak o razpadu koncepta resnice, o neresnici, o svetu, ki mu vladajo fake news in se nihče več ne zmeni za ločevanje med prav in narobe.


Ko sem se na letošnjih Evropskih dnevih literature prejšnji mesec v Kremsu na Donavi pogovarjal z MacLeanom, je odločitev za prvi potopis razložil takole: »Sem Kanadčan, odraščal sem v Vancouvru, in vse tisto, kar je bilo onkraj berlinskega zidu, se je med hladno vojno mnogim Zahodnjakom zdelo 'pozabljena polovica Evrope'. To, vzhodni in srednji del Evrope, tako bogat in raznolik svet, ki je toliko pretrpel pod fašizmom in komunizmom, to me je zasledovalo in vznemirjalo od nekdaj.

Ta del Evrope sem hotel odkriti tako rekoč zase in za svoje bralce v Kanadi in Združenem kraljestvu. Podpisal sem pogodbo za knjigo z naslovom Stalinov nos in na srečo sem po naključju bil novembra 1989 ravno v Berlinu, ko je zid končno popustil. Zato sem se odločil za potovanje od Berlina do Moskve z nekaj ovinki.«
 

Ko prašiči letijo nenatančno

V zgodbi, ki se dogaja po padcu Berlinskega zidu, po češkoslovaški žametni revoluciji, po padcu Ceausescuja, se dobrovoljni zahodnjaški potopisec odloči prekrižariti Evropo od Baltika do Črnega morja, potovati »čez trebuh kontinenta«, slediti železni zavesi, a nikdar na predvidljiv način: stric Peter, nekdanji komunistični vohun, je stara leta preživljal v jazbini ob berlinskem zidu in nekega dne ga pokonča pujs Winston, ki prileti z neba.


Teta Zita pujsa kljub temu, da ji je ukradel protezo, posvoji in skupaj z nečakom strpa v kripastega trabanta in se odpravi na dogodivščin polno potovanje z načrtom, da obrede vse bližnje in daljne sorodnike. Potovanje po vzhodnem bloku, ki se začne v Berlinu in se brez trabanta konča ob moskovskem Leninovem mavzoleju, bralca popelje v Dresden, Prago, Brno, Budimpešto, Bukarešto in druge kraje.

O naslovu knjige MacLean pravi: »Naslov Stalinov nos izhaja iz ene od zgodb v knjigi in ima opraviti z madžarsko revolucijo leta 1956: največji spomenik Josipu Visarionoviču je stal na vrhu hriba v Budimpešti, podrli so ga in zvlekli po ulicah, razbijali so ga s kladivi, eden od takrat prisotnih iz razviharjene množice – bil je Poljak, sem izvedel – je vzel Stalinov nos in ga potem stalil in naredil iz njega nekaj drugega.«
 

Putinovi lulčki

»Bil je tako intenziven čas optimizma upanja, evforičnosti in obljub!« se spominja Mac Lean. »Mnogi ljudje, ki sem jih takrat spoznal, nikdar prej niso imeli možnosti ali pa jim dolga leta ni bilo dovoljeno govoriti s tujci in odprli so mi svoja srca, povedali so mi fantastične zgodbe o svojih strahovih, o tajni policiji in o upanju, kaj vse dobrega jim bodo novi časi prinesli.

To, da sem bil lahko kot obstranec iz tujine priča njihovemu upanju in sploh optimizmu na prelomu desetletja, so bili najpomembnejši trenutki mojega življenja. Trideset let po teh dogodkih sem hotel videti in izkusiti, kako in zakaj so se možnosti in obljube devetdesetih let sfižile, skvarile, kaj je naredila usmerjenost v hipermaterializem, zato sem se odločil za potovanje nazaj, od Moskve do Berlina in naprej do brexitovskega Londona, poskušal sem razumeti, kako so se Rusom druge možnosti izmuznile iz rok in so pristali pri diktatorju 2.0, pa tudi doumeti, na kakšne načine je Kremelj okrepil svoje sile, da bi zlomil oziroma razklal Evropo, in zakaj mnogi od nas zdaj nasedajo spinom in sloganom ambicioznih politikov.



Vse knjige, ki sem jih napisal, Pravda ha ha je petnajsta, so bile moja ideja, nobene nisem napisal po naročilu; ko sem knjigo predlagal založbi Bloomsbury, so jo radi vzeli, hoteli so obeležiti obletnico padca zidu, konec koncev gre za pomemben zgodovinski trenutek in dobro je premisliti, kaj smo v tridesetih letih od takrat izgubili, kaj je izpuhtelo. Govorim slabo nemščino, francoščino, na Vzhodu se največkrat zanašam na posameznike, ki so voljni pomagati, imam precej zanesljivih kontaktov, kot se reče, in zmeraj mi radi priskočijo na pomoč.«
 

Laži so postale lepilo

MacLean v Pravdi ha ha poskrbi za eksplozivno uvodno poglavje: po zvezah pride v stik z malim oligarhom Dmitrijem, ki mu je pripravljen za ustrezno povračilo – knjigo o njegovi veličini – poleg neznanskega luksuza in obilice samopromocijskih monologov postreči tudi z največjo ekskluzivnostjo, tako imenovanimi Putinovimi lulčki, redkimi in neznansko dragimi halucinogenimi gobami, že takoj po tem uvidu v psihologijo čez noč obogatelih sinov Rusije pa bralca popelje v moskovski Park patriotizma, ruski vojaški Disneyland, kjer obiskovalci lahko izkusijo ponovitve vojaških bitk, on pa se ob tem raje posveti brezsramni uporabi zgodovine za politične cilje.

Ob premisleku o tem MacLean postreže s prvo od nespodbudnih ugotovitev: »Na začetku 21. stoletja so mnogi Rusi in potem tudi mnogi Zahodnjaki izgubili željo po resnici. Laži so postale lepilo, ki drži družbo skupaj.«

»Nočem delati dobrega, ampak le razumeti,« pravi Mac Lean, »povsod hočem razumeti in videti tisto, česar drugi niso, zmeraj me zanima, kaj je za naslednjim obzorjem. Na začetku pisanja Pravde ha ha ni bil obup, čeprav bi bil še kako ustrezen, a k obupu je kar klical nerealni optimizem po padcu zidu. Toda čudovita nova doba ni prišla, optimizem je bil prevelik, Madžari niso v nekaj letih postali tako bogati kot Avstrijci, Poljaki ne kot Nemci. In še nekaj se je prikradlo v splošni diskurz – nostalgijo so populisti znali vešče zmanipulirati.«
 

Ujeti kibervojaki

V Sankt Peterburgu Mac Lean sreča dekle Adino, ki sta jo dobra angleščina in poznavanje spletnih tehnologij po spletu naključij pripeljala v navidez nepomembno podjetje, kjer so se zaposleni ukvarjali s spletno propagando in po družbenih omrežjih v skladu z ruskimi zunanjepolitičnimi cilji širili lažne novice, »propagirali so strupeni nihilizem, spodkopavali objektivnost, poglabljali razkole v družbi in poskušali spremeniti način, na katerega razmišljamo.«

Ideologijo Adina MacLeanu razloži povsem preprosto: »Rekli so nam, da naj se nikdar ne opravičujemo. Dejstva so vseprisotni beli šum, tisto, kar res vlada in ima učinek, pa so čustva. (...) Rusija se potaplja v regresijo, ljudje se znova navajajo na to, da morajo molčati in sprejeti pravila oblasti. Zdaj za nekdanje vojake, sodnike in sodelavce agencije, v kakršni sem bila zaposlena, veljajo posebna pravila, ne smemo potovati v tujino. Ko sem se nekdaj vračala iz tujine domov, sem imela občutek, da se vračam v ječo. Zdaj je domovina moja ječa.«
 

Glejte z mano

MacLean v Pravdi ha ha, v kateri bralca popelje iz Moskve na Solovecke otoke, ki so se v zgodovino zapisali s prvim in najbolj grozljivim gulagom, potem v Estonijo, Pridnjestrsko moldavsko republiko, Ukrajino, Madžarsko, Poljsko, Nemčijo in na koncu v Veliko Britanijo (ustavi se tudi v Kaliningradu, kjer so prebivalci 65-krat revnejši od evropskega povprečja, premier pa ima simpatično vilo na Azurni obali).

Ne skriva svojih stališč in mnenja o konservativnih voditeljih in njihovem načinu zagotavljanja podpore za svojo politično agendo, še najmanj do Vladimirja Vladimiroviča: v Sankt Peterburgu se odpravi do stavbe blizu Nevskega prospekta, v kateri se je Putin rodil, ogleda si zunanjščino stavbe št. 12, v kateri je bodoči pripadnik KGB odraščal v stanovanju brez kopalnice in tople vode, a s precej mišmi in podganami. »Pripovedovalec knjige je del mene, moj alter ego, potuje, da bi razumel,« razlaga MacLean, »a tu je še en aspekt: jaz ne pravim 'glejte me, kako sem pameten in kako znam dogajanja analizirati, ampak glejte z mano'. Vse, kar sem lahko naredil, je bilo le to, da sem iz množice potegnil obraz ali dva, razkril njuni življenjski usodi, zapisal individualne zgodbe.«

Tisto, kar se ponuja pogledu v Pravdi ha ha, ni kaj posebej optimistično, knjigo MacLean sklepa z odgovorom na vprašanje, kje in kaj bi lahko bil konec Evrope: »Nekdaj se mislil, da je to fizični prostor, morda črta, ki jo na zemljevidu zarisuje reka Odra ali pa Ural. Zdaj sem spoznal, da ne gre za nekaj geografskega, ampak veliko bolj za vprašanje kulture in moralnosti, za stvar načel. Gre za točko, v kateri se starodavne oblike identitete krešejo z modernostjo, za točko, v kateri se končajo tolerantnost, spodobnost in določen način razmišljanja, za kraj, kjer odprtost naleti na zid.«