»Prosim, kmalu odgovorite«

»Najlepše pozdravljena, saj bi rad prišel doli, pa ne vem, kod se gre. Ivan.« Naslovnica tega simpatičnega dopisa Milena Rohrmann, ki se je imela za Cankarjevo zaročenko, je bila deležna več podobnih pozdravov in opravičil, kot razkrivajo drobne razglednice, del zapuščine, ki so jo nazadnje prejeli v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Zadnji dve leti sta bili za tamkajšnji rokopisni oddelek zelo bogati, saj so dobili v dar veliko neprecenljivega gradiva slovenskih avtorjev.

Droben snopič lističev nosi naslov Moje izbe. »Spominjam se na svoje izbe s toliko prisrčnostjo, kakor na svoje prijateljice in ljubice. Na vas, ljubice, se spominjam zdaj, ko se poslavljam od poslednje.« Besedilo se nadaljuje v enakomerni pisavi, v ravnih vrstah, le tu in tam je kakšna črka prečrtana. Listi so popisani samo na eni strani, gladki, vidna je rahlo obarvana linija na sredini, ki kaže, da jih je imetnik prepognil.



V mislih se izriše Ivan Cankar, droben možakar bujnih brkov s klobukom, ki v notranjem žepu suknjiča žuli zapis, morda enega svojih zadnjih. »Poglejte to urejeno in pravilno pisavo. Bi lahko to pisal človek, ki je bil domnevno pogosto pijan?« je na glas razmišljal Marijan Rupert, v NUK vodja zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov. Kot lovec na takšne neprecenljive osebne zapise in predmete ter hkrati skrbnik najbolj zaprtega oddelka v osrednji nacionalni knjižnici se pogosto potaplja v vsakdanje življenje velikih literatov, a tudi slehernika ob stiku s temi predmeti prešine občutek neponovljivosti in neizmerne počaščenosti.
 

Slovenski Christopher Robin

Še eden od zapisov z razglednic Mileni Rohrmann se glasi: »Lep pozdrav, Kras je vse nekaj drugega, kot sem si mislil, ni puščava, temveč paradiž. Koncem tedna se preselim na Bazovico.« Takšne razglednice ne pričajo le o avtorjem razmerju z naslovnico, ampak tudi o tem, kje je živel, kam je šel. »Vse gradivo natančno popišemo,« je poudaril Rupert.

Iz te, zadnje mape z imenom Ivana Cankarja (v njej je 16 dopisov zaročenki) potegne šop fotografij, na eni je pisatelj v družbi Izidorja Cankarja in Frana Saleškega Finžgarja, na drugi v družbi zaročenke in znancev na Bledu, tretja je fotografija ljubkega fantiča pri malici. »To je Marko, sin Otona Župančiča – Ciciban. A ni kot kakšen Christopher Robin?« je razigrano vzkliknil Marijan Rupert.



Za to zbirko Cankarjevih osebnih predmetov niti ni vedel, da obstaja, darovalec je sam stopil v stik z rokopisnim oddelkom in jo podaril. »Za vse seveda ne moremo vedeti, gredo iz roda v rod in se tako tudi porazgubijo. Te zbirke smo bili res izjemno veseli.«

Zadnji dve leti sta bili za rokopisni oddelek zelo bogati; v zbirko so dobili rokopise, ki so jih darovali Ciril Gale, Niko Grafenauer, Neža Maurer, Boris Pahor, Ivan Sivec ter sorodniki in darovalci zapuščin Frana Ellerja, družine Kosovel, Rajka Pavlovca, Janka Perata, Dušana in Nedeljke Pirjevec, Jožeta Toporišiča, Jerneja Vilfana, Ceneta Vipotnika, Saše Vuge, Igorja Zabela in Cirila Zlobca.

Čeravno je bila zadnja zapuščina Ivana Cankarja presenečenje, pa večina zbirk na njihov naslov ne pride kar sama od sebe. »V to je treba vložiti veliko energije in vzdrževati stike. Predvsem pa si vztrajno prizadevam, da te stvari ne obležijo na policah, čeprav morda vsi avtorji niso tako zelo pomembni. Rokopisna zbirka se ne ukvarja z literarno kritiko, mi zbiramo za večnost. Zanima nas vsa slovenska pisna literarna produkcija, takšna, kakršna je,« je poudaril sogovornik.

 

Družinska intima

Pri izboru rokopisov in dokumentacije o ustvarjalcih niso selektivni, zbirajo tudi njihove osebne dokumente in fotografije, kajti prav s temi predmeti se nam pomembni avtorji, ki jih zaradi literarne veličine dojemamo vsaj kot polbogove, približajo kot ljudje.
V mapi pesnika, urednika in prevajalca Ceneta Vipotnika se tako med drugim skrivajo spričevala, v mapi Dušana Pirjevca kup osebnih in družinskih fotografij. Na eni izmed njih literarni zgodovinar v kopalkah z družino in prijatelji poseda na kamniti obali, najbrž nekje na morju ali ob reki, kakor lahko ugibamo.

Prav poseben vpogled v življenje in družinsko življenje je mogoče doživeti ob brskanju po mapi Nedeljke Pirjevec (podarila jih je njena sestra Milica Kacin Wohinz). Črno-bele fotografije razkrivajo lepoto mlade igralke in njenih sester; drobci sestavljajo celoto na življenjski poti, ki jo zaključuje rokopis z naslovom Zaznamovana.



V romanu je Nedeljka Pirjevec dobrih deset let pred smrtjo opisala svoje življenje in kako je doživljala umiranje svojega moža Dušana Pirjevca. Ko dobijo takšno zapuščino, si po Rupertovih besedah prizadevajo, da jo čim bolj logično uredijo, zato darovalce prosijo, da zapišejo imena ljudi na fotografijah.

V nekoliko drugačni luči se pokaže tudi družina Kosovel, če se poglobimo v zapuščino, ki je ostala za Karmelo, slovensko pianistko. Sestra pesnika Srečka Kosovela je zapustila veliko korespondence, ki je v družinskem življenju odprla neko povsem novo perspektivo. Izvemo, kako se ji je poskušal približati slikar Avgust Černigoj, kaj je doživljala med študijem klavirja v Münchnu, kakšna so bila njena spričevala, kako pošilja domov »nebroj poljubov Tončki, Anici in Srečkotu« – s pripisom: »Prosim, kmalu odgovorite.«


 

Pahorjeva Nekropola

S Tončko Kosovel je povezano drugo, ravno tako neprecenljivo delo. To je natipkan rokopis avtobiografskega romana Nekropola Borisa Pahorja. Eno izmed različic dela, v katerem avtor popisuje izkušnje iz taborišč, so ob prenovi našli v kurniku Kosovelove hiše v Tomaju, kjer je nazadnje živela Tončka. Listi so porjaveli, vidne so brazde vlage, prahu in vsega drugega, kar prinese čas. Zdaj je vsak list posebej spravljen v mapo, še njihovi koščki, recimo strani 77.

Poleg te hranijo še eno verzijo Nekropole, bistveno bolje ohranjeno, prav tako z lastnoročnimi popravki pisatelja, ki je letos dopolnil 105 let. Popravki so zapisani s svetlo modro barvo, ob listanju se zazdi, da kar čutimo, kako pozorno in premišljeno je avtor tehtal vsako besedo, črtal cele strani, dopisoval besede. Zapisi na straneh enega in drugega tipkopisa, čeravno sta oba z letnico 1966, torej leto pred izidom, se ne ujemajo; kdove, koliko časa je preteklo med njima, se sprašujemo.



V gradivu, ki ga je knjižnici nazadnje podaril Boris Pahor (tega je pet tekočih metrov, že pred časom ga je daroval za sedem metrov), je mogoče pokukati v njegovo vsakdanjo korespondenco, tudi novoletne voščilnice, ki jih je dobil z vseh vetrov. Pisatelja in arhivarja zdaj veže že posebna vez; Rupert o njem govori z nekakšno nežnostjo in predvsem spoštljivostjo, podobno kot o Cirilu Zlobcu in njunih srečanjih. Pesnik in pisatelj, ki je umrl pred štirimi meseci, se je večkrat pomudil v njegovi pisarni, govorila sta kajpada tudi o njegovi zapuščini.

»V naši zbirki imamo po eni strani opravka s človeško minljivostjo in smrtjo, po drugi pa z nesmrtnostjo in večnostjo umetnosti,« je razmišljal Rupert. Še vedno ima dostop do njegovih osebnih predmetov, delovne mize, predalov … »Pridobivanje zapuščine je proces, ki traja precej časa,« je znova poudaril sogovornik. Nujni so osebni stiki, skozi katere se ustvari posebno zaupanje, že skoraj intimen odnos.
 

Gradivo dobijo brezplačno

Založniki so sicer zavezani, da Nuku posredujejo obvezni izvod knjig in drugih publikacij, v rokopisnem oddelku pa je pridobivanje gradiva prepuščeno iznajdljivosti. »Na srečo je pri Slovencih zavest o dragocenosti kulturne dediščine zelo velika, večino gradiva ali sami ustvarjalci ali njihovi dediči darujejo nacionalni knjižnici.«

Za to zelo redko pričakujejo kakšno kompenzacijo, oddelek za tovrstne odkupe tudi nima posebnega sklada (sredstva črpajo iz skupne finančne postavke za nakup gradiva v NUK). Če se kateri od predmetov slovenskih avtorjev pojavi na dražbah mednarodnih avkcijskih hiš, jih o tem obvestijo, nakup pa je kajpada odvisen od cene. Nedavno je tako NUK od dražbene hiše Christie's pridobil pismo Jurija Vege, za katerega je plačal okoli dva tisoč evrov. Pismo je z vidika sodobnega človeka, ujetega v hitre komunikacije, morda čisto navaden dopis založniku, v zgodovinskem merilu pa pomemben dokument o življenju in delu tega svetovno znanega matematika.



In če kdaj, se je prav v Cankarjevem letu pokazalo, kako pomembno je shraniti vse, kar je povezano z umetniki. Ivan Cankar je bil, kot je poudaril Marijan Rupert (in kot so navsezadnje pričali številni letošnji dogodki, filmi in knjižne izdaje o njem), tako izrazito nematerialističen in boemski, da za njim danes – poleg literarnega bogastva in rokopisnega gradiva – ni ostalo tako rekoč nič, razen obleke, ki jo je nosil pred smrtjo.

Predvsem pa med brskanjem po vsem tem gradivu, drobnih zapisih, skrbno shranjenih fotografijah, rokopisih v zraku obvisi vprašanje: Kaj bo ostalo za današnjimi avtorji? Kup plastike? Za to imamo zdaj digitalne arhive, je odgovoril Rupert, res pa smo postali v vsakodnevni komunikaciji površni. »Stvari, ki so bile nekoč pomembne, zdaj skoraj ni več. Vsa sporočila in tudi mnoge fotografije poniknejo v pametnih telefonih.«