Priklenjeni slon osvobaja, tokrat v obliki slikanice

Argentinski pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay (1949) je mednarodni književni prodajni fenomen in ljubljenec ljudskih src. Njegova psihoanalitična razmiš­ljanja so dostopna, premišljeno ubesedena, prepričljiva in s tem popoln substrat za množice, v katerem lahko poženejo težnje po osebnostni rasti, samoraziskovanju in iskanju pojasnil za lastna dejanja. Včasih pa tudi po iskanju zunanje krivde in instantnih rešitev. Več kot očitno ljudi tovrstne vsebine zanimajo in se jim radi predajajo, če so jim le ponujene v ustreznem formatu. Bucayeva forma je učinkovita, ker temelji na znanju, premisleku in zavedanju odgovornosti do bralca. Pa tudi na poznavanju narave človeka, vzvodov naših odločitev in kako bralca ustrezno motivirati. Množice njegove življenjske parole srkajo z religiozno vnemo, manjšina je zadržana, le redki indiferentni.

Doslej je izdal 26 knjig v 30 jezikih, v večini držav so prodajne uspešnice. Slovenija spada med osmerico držav, v katerih dosega največje uspehe. Družbo nam delajo Bolgarija, Francija, Grčija, Hrvaška, Mehika, Nemčija in Španija. To pomeni, da njegove teme presevajo kulturne zidove posameznih držav, za univerzalne pa bi jih lahko označili le, če bi mižali na eno oko in ne bi upoštevali vzhodnega sveta. Bucay je svoj zvezdniški status v Sloveniji z obiskom potrdil in utrdil že leta 2012, in septembra se bo vrnil s predavanjema v Cankarjevem domu, ki sta bili bliskovito razprodani (11. in 13. septembra). Do jutri se bo na prodajnih policah po Sloveniji znašla slikanica Priklenjeni slon. To je že njegova 12. izdaja v slovenščini, do njegovega prihoda bodo pri Mladinski knjigi izdali še 13. prevod Še več najlepših pravljic, da se bolje spoznamo.
 

​Učinkovita prispodoba

Poznavalci Bucayevih del že iz naslova slikanice prepoznajo njegovo slovito zgodbo o velikem slonu, ki ostaja priklenjen, čeprav je dovolj močen, da bi lahko izpulil kol z verigo in se osvobodil. Gre za ponazoritev indoktrinacije, ukalupljanja in vdanosti; za močno in učinkovito prispodobo, ki preprosto pojasni nekatera na videz nesmiselna vedenja ­posameznikov. Zgodba o priklenjenem slonu je skozi leta dosegla status ljudske modrosti, nanjo naletimo na predstavitvenih ­nagovorih različnih seminarjev, skupin za samopomoč, ­študentskih delih in mediacijskih tečajih.

V slikanici sledimo avtorjevi pripovedi o večkrat omenjeni nesrečni živali, ki jo kot mladička priklenejo na lesen kol, zapičen v tla. Slonček je prešibek, da bi kol izpulil in se osvobodil, čeprav se upira in ga poskuša izruvati, na koncu vendarle omaga, se vda v usodo in sprijazni s tem, da je ujet. Tudi ko je velik in močen ter bi se z lahkoto osvobodil, tega ne stori, ker je prepričan, da mu to ne bo uspelo. Zgodbo podpirajo podobe argentinskega ilustratorja Gustija. To so prikupne, nekoliko nostalgične ilustracije, ki se prepletajo z avtorjevo prvoosebno izpovedjo (najprej s perspektive otroka, nato odraslega), spominjajo na zbledele prizore spominov na oddaljeno otroštvo. V zgodbi otrokova mama, oče in učitelj ne znajo pojasniti, zakaj se slon preprosto ne osvobodi, to razkrije šele modrec iz Indije, ki ga je že odrasel avtor srečal na enem od potovanj. Pisateljski slog ni literaren, prej ljudsko pripoveden, podrejen zgodbi. Ta je pisana, da je dostopna malčkom, vendar bodo zgodbo lahko zajeli le na površju, dejanska globina jim je nedosegljiva. Medtem pa lahko odrasli bralec uvidi, če mu to doslej še ni uspelo, kako močno nas zaznamuje otroštvo, ko smo še plastični in neizogibno tarča različnih indoktrinacij. Prepoznavanje in razumevanje tovrstnih vžganin, ki segajo globoko v naš razum in čustvovanje, bi seveda lahko vodilo v večjo strpnost, kar je tudi vseprisoten podton te zanimive slikanice.