Preprost domoljub ali »nabildan važič«

V vsakem prostem kotičku Cankarjevega doma, ki ga v zadnjih dneh niso zapolnile knjige, so ljudje od jutra do večera posedali in razpravljali … o knjigah, kakopak. Na eni od debatnih kavarn so knjigoljubci spregovorili tudi o tem, katere knjige so nas napisale – smo Slovenci Martini Krpani ali mar Kekci?

Povod za debato je bila nova televizijska oddaja ambicioznih Novakovih, Luka in Valentine, ki pripravljata petdeset osemminutnih delov, v katerih si želita z današnjega zornega kota osvetliti knjige, ki so nas konstituirale kot narod, ali pa bralce zgolj spomniti, da jih ponovno vzamejo v roke in z drugimi očmi motrijo njihove modrosti.



Čeprav junakov ne gre jemati zunaj konteksta in časa, v katerem so nastali, se skozi čas in našo percepcijo tudi spreminjajo, je povedala Majda Širca in definirala fiktivnega junaka oziroma lik, osebo, akterja ali karakter kot nekoga, v katerega projiciramo svoje vrednote.

Med številnimi omenjenimi literarnimi osebami, od Kekca (ki je neupravičeno postal zmerljivka), Brdavsa, Petra Klepca do Pehte (ekscentrične znanstvenice), Agate Schwarzkobler, Mete, Butalcev, Črtomirja in celo Mačka Murija ter Muce Copatarice, so se na omenjenem omizju vselej vračali k enemu junaku – Martinu Krpanu. Kaj se ne bi, saj letos praznuje častitljivih 160 let.



Pokazalo se je, da smo na silaka z Vrha pri Sveti Trojici Slovenci nenavadno navezani. Že lani je na kobilici z mesarico na rami in rdečo knjigo pod pazduho jezdil kot maskota knjižnega sejma. Obhajali smo namreč stoto obletnico izdaje prve izvirne slovenske slikanice, v kateri je Levstikovega junaka upodobil Hinko Smrekar. Zatem so silaka upodobili številni umetniki – kar štirinajst izdaj imamo, od Lojzeta Perka, Toneta Kralja, Iveta Šubica, Barda Iucundusa do Mikija Mustra, ki je ustvaril stripovsko verzijo. Letos smo poleg številnih predelav in filmskih ter gledaliških upodobitev dobili še animirano različico z ilustracijami Natana Eskuja.



Vsak dan se Martin Krpan s kobilico ob uri prikaže iz turna Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer so leta 1950 kot prvo »pravo« predstavo postavili na oder prav to Levstikovo pripovedko in jo letos ob svoji sedemdesetletnici obnovili. Kako navezani smo na Martina Krpana, sta opazila tudi Klemen Lah in Andreja Inkret, ko sta leta 2002 izdala mali leksikon Slovenski literarni junaki (opisala sta jih okoli petsto) in spomnila, da smo Ljubljančani na Kongresnem trgu hoteli zamenjati spomenik sidro z Martinom Krpanom. Je Martin Krpan torej nekakšen slovenski alter ego?
 

Kontroverzni junak

O junaštvih literarnega lika je Majda Širca povedala, da »danes gotovo ne bi bil junak, saj bi ga zaradi njegovih sumljivih poslov nedvomno sesuli na twitterju, instagramu in facebooku«. Kot se spodobi za junake, ga namreč spremljajo številna protislovja. Je bil res le poštena, preprosta duša, domoljubni zapečkar, potrpežljiv in uslužen cesarju, kot kakšen hladnokrvni delovni konj, ali prej »nabildan, nerazgledan, lažniv, važen požrešnež, ki vedno preveč stisne roko in se necivilizirano ter neevropsko mlati z Brdavsom in povrhu vsega okoljsko neozaveščeno naokoli seka drevesa«, če parafraziramo Boštjana Gombača, ki se otrokom v neznansko zabavo takole loti Krpana (Pavleta Ravnohriba) v glasbeni predstavi Martin in Gregor ali od junaka do bedaka.



Ravno toliko kot je junak, je Krpan tudi antijunak, so sklenili govorci. V nečem se je treba strinjati, četudi je otel cesarstvo pred Turki, najsi je tovoril navadno ali angleško sol, v vsakem primeru je bil tihotapec. Navaden švercar. Ali kot je za omizjem pripomnil publicist in diplomat Bojan Grobovšek, »poskrbel je za prvo slovensko orožarsko afero«. Ker je bil ravno povabljen, da deli svoje misli o Krpanu, je dodal, da ga vidi »nekje med Bartom Simpsonom in Robinom Hoodom«, da pa naredi Levstikova knjiga Slovencem medvedjo uslugo, če jo podarijo tujim gospodarstvenikom. »V tretjem stavku piše, da mu za delo ni bilo mar, tihotapil je in se izkazal povsem nesposobnega za timsko delo. Če je to slika Slovencev, kdo bi investiral v tako državo,« se je vprašal Grobovšek in opozoril, da si je Krpan pri cesarju izprosil dopustnico samo zase, ni na primer prosil za prostocarinsko cono ali da bi Slovenija postala davčna oaza. Po drugi strani bi lahko rekli, da je bil pač podjeten in je postal generalni uvoznik za angleško sol, kot mu prizna mladi Gregor v omenjeni glasbeni igri Gombača in Ravnohriba.



Na njegove pozitivne lastnosti se je osredotočila tudi Majda Širca, ki mu je pripisala sicer (pre)veliko domoljubje, a hkrati duhovitost, šarmantnost in občutljivost, predvsem v humorni nežnosti, s katero opisuje svojo Marjeto. »Ima nekakšen viteški pridih, kako se Brdavsu predstavi, mu stisne roko in nato njegovo glavo položi v zibelko, kot bi dete zazibal.« Zanjo je Krpan pozitiven lik, čeprav »bi se danes najverjetneje moral zagovarjati pred KPK«.

Luka Novak je pristavil, da je treba Krpanu (oziroma Franu Levstiku) priznati pionirstvo na semantični ravni, saj je s prvo umetno pripovedko učil Slovence novih izrazov. S prvimi ponarodelimi frazemi in idiomi, kot sta »lipo si mi spridil« in »minister Gregor pa nič«, nas je nezavedno formiral na simbolni ravni.