Pokvarjeni imperij rdečega zlata

Arhetipska podoba paradižnika je okroglast plod, nekateri mu pravijo tudi sadež, rdeče barve, paradižnikova mezga pa ni nič drugega kot koncentrat teh plodov s ščepcem soli in malo vode. Ko boste prebrali knjigo Gnilo rdeče, nikoli več ne boste verjeli tej pravljici. Verjetno tudi nikoli več ne boste kupili pločevinke s paradižnikovo mezgo.

Po uvodnem citatu »Svet je naše polje«, ki ga je izrekel Henry J. Heinz, izumitelj globalizacije, ki temelji na paradižniku, nas francoski preiskovalni novinar Jean-Baptiste Malet popelje naravnost na polja industrijskega paradižnika v Xinjiangu, na katerih delajo Ujguri in emigranti iz Sečuana. Otroci, premajhni za delo, se na polju igrajo s kosi lesa in kamni, starejši otroci in najstniki se šibijo pod vrečami paradižnikov. Za vsak kilogram nabranih plodov so »bogatejši« za en cent.



Kaj ima paradižnik skupnega s Kitajsko? Kitajci niso njegovi največji ljubitelji, a vseeno je ta država za Kalifornijo največja proizvajalka industrijskega paradižnika in izvoznica paradižnikovega koncentrata na svetu. Ta v sodih, podobnih tistim za nafto, potuje v več kot 80 držav po vsem svetu.

Pridelava industrijskega paradižnika v Xinjiangu je projekt kitajske kolonizacije regije z nekdaj večinskim ujgurskim prebivalstvom »s pomočjo politike industrializacije in kmetijskega razvoja«, za katerim sta stali kitajska komunistična partija in vojska, je ugotovil Malet, ki se je z razpletanjem lovk globalne proizvodne verige industrijskega paradižnika ukvarjal dve leti. Za zgodbo, ki jo pripoveduje v maniri vrhunskega preiskovalnega novinarstva z nastavki kriminalke, je prejel nagrado Alberta Londresa, najvišje francosko priznanje na področju novinarstva, za leto 2018. Upodobljena je tudi na platnu v odmevnem dokumentarcu Imperij rdečega zlata iz leta 2017.
 

Črno črnilo

Vanjo ga je potegnil članek o tem, da je največjo francosko proizvajalko paradižnikove mezge Le Cabanon leta 2004 prevzela kitajska družba Chalkis, največja kitajska izvoznica paradižnikovega koncentrata in podaljšana roka kitajske vojske. Dobavitelje, ki so bili organizirani v zadruge, je izločila, odpustila je zaposlene, zatem je začela prodajati še stroje za primarno predelavo, obdržala je le tiste za redčenje koncentrata. Trojni paradižnikov koncentrat je začela uvažati iz Kitajske, v tovarni so ga razredčili in zaprli v pločevinke, na katerih je še naprej pisalo Made in France, na embalaži pa je bil še vedno »znameniti znak Le Cabanon s podeželsko provansalsko hišo ob cipresi«. Zadeva je povsem legalna, omogoča jo multinacionalkam naklonjena evropska zakonodaja.




Članek je bil povsem spregledan, Maleta, ki ima očitno nos za dobre zgodbe – napisal je tudi knjigi o skrajni desnici (Izza meja fronte, Faliard, 2011) in spletni trgovini Amazon (V Amazoniji, Fayard, 2013) – pa je začelo zanimati ozadje tega nakupa. Po večletnem preiskovanju je ugotovil, da kar se je zgodilo s tovarno Le Cabanon, ni bila izjema, temveč pravilo, ki je prevladalo v Severni Ameriki, Evropi, kasneje tudi v posameznih državah zahodne Afrike.

»Že dvajset let številne lokalne tovarne za predelavo paradižnika, ki so usmerjene na domače trge, od danes do jutri zapirajo svoja vrata, ker niso 'dovolj konkurenčne'. Z drugimi besedami, niso sposobne tekmovati znotraj globalne ekonomije s sodi uvoženega koncentrata, ki prihajajo z drugega dela sveta po izjemno nizki ceni. Dandanes je proizvodnja omak ali živilskih izdelkov iz uvoženih sodov paradižnikovega koncentrata izjemno razširjena praksa globalnega poljedelskega posla.«

Kitajska je prekopirala in dodobra nadgradila italijanski model proizvodnje paradižnikovega koncentrata. Glede na standard v posamezni državi koncentrat redči v različnih deležih, kot razliko vanj nato vmeša dodatke, ki so cenejši od njega: sojo, škrob, sladkor in barvila. Za zahodnoevropske države je delež paradižnika visok, 99-odstoten, za afriške pa lahko tudi zgolj 31-odstoten, 69 odstotkov je drugih dodatkov. Koncentrat najslabše kakovosti, običajno prav tako namenjen prebivalcem afriških držav, je »tako star, tako oksidiran in tako gnil, da je izgubil svojo rdečo barvo«. Pravijo mu tudi black ink, črno črnilo. Da bi mu povrnili videz svežine, mu dodajo rdeča barvila, prodajajo pa ga v pločevinkah s slikami svežih rdečih plodov in v barvah italijanske zastave.
 

Agromafija s prsti v mezgi

Kitajci so stroške proizvodnje paradižnikovega koncentrata tako sklestili, da so morali tovarne za predelavo koncentrata, zlasti tistega najslabše kakovosti, preseliti v Afriko. V Gani in Senegalu so uničili domače pridelovalce in industrijo paradižnika, potem ko so jim mednarodne finančne institucije tlakovale pot – zlasti v Senegalu – z doktrino šoka. Malet v enem od slumov v Apuliji, ki jih nadzoruje agromafija, sreča nekdanjega pobiralca paradižnika iz Senegala, ki zdaj pobira paradižnik v Italiji in sanja o »nostalgičnih« časih, ko ni bil suženj …

Zanimivo Malet s pomočjo generala Liu Yija, ustanovitelja in nekdanjega vodje vojaško-kmetijskega podjetja Chalkis, dožene, da so bili botri kitajske paradižnikove revolucije, ki se je začela v 90. letih prejšnjega stoletja, prav Italijani. Kitajcem so prodali svojo strojno tehnologijo, ti pa so jim jo poplačali s sodi paradižnikove mezge, ki so jo v Italiji le nekoliko razredčili in prepakirali v konzerve z oznako Made in Italy. Prste je v paradižnikovo mezgo globoko pomočila tudi agromafija s potvorbami porekla, črvi v omaki, lažnimi nalepkami, da so v konzervah pelati San Marzano, in upravljanjem s polji paradižnika v Apuliji, na katerih v suženjskih razmerah delajo nezakoniti migranti.

Drugo plat suženjstva, lepo zakamuflirano, piše podjetje Kraft Heinz v ZDA. V njegovih tovarnah so pločevinke paradižnika padale s tekočega traku, še preden je iz Fordovih tovarn prišel prvi avtomobil. Henry J. Heinz je izumil model podjetja, v katerem ni konflikta med kapitalom in delom, s tem, ko je vpeljal vmesni člen – menedžment, in tem, ko je delavcem dal ravno toliko, da se niso mogli pritoževati, da jim ni dal ničesar. Njegovo misijo in vizijo so podpirali tudi ameriški neoliberalni predsedniki. Pod Ronaldom Reaganom, ki je zmanjšal proračunska sredstva za socialne programe, je kečap skoraj dobil status zelenjave.

Zgodba o industrijskem paradižniku je zgodba o vseh lažeh globalizacije in obstoju svobodne izbire v potrošniškem kapitalizmu, piše Malet. Konzerve paradižnikovega koncentrata so metafora kapitalizma. Proces koncentracije zadnji dve desetletji, ki ga usmerja interes kapitala, je pripeljal do tega, »da v mega tovarnah izdelujejo en sam tip blaga, zapakiran v množico različnih ovitkov, povsod po svetu pa bo zaužita vedno ista konzerva, ki vsebuje isti koncentrat. Raznolikost ovitkov ohranja živo iluzijo izbora. To je kapitalizem: na videz prinaša s seboj obljubo 'raznolikosti', 'konkurence', 'svobode' potrošnika, dejansko pa služi samo določenim interesom.«