Poet, ki rjove še 80 let po smrti

Decembra bo minilo sto let od rojstva pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Spomnili se ga bodo tako v domačem Šoštanju kot v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer pripravljajo razstavo njegovih rokopisov, fotografij in osebnih predmetov. Danes je odveč razglabljati, kaj vse bi lahko Kajuh še napisal, če ne bi februarja leta 1944, star komaj 21 let, padel pod streli slovenskega kolaboranta v nemški vojski. Za seboj je pustil bogat opus: poezijo, ki v človeku vzbudi močna čustva in ostaja še kako aktualna.

Poseben občutek je držati v roki uro, ki jo je imel Karel Destovnik - Kajuh na roki, ko je umrl. Listati po zbledeli knjižici pisem in pesmi, stari skoraj 80 let. Brati korespondenco med mladima človekoma, ki sta bila sredi najhujše vojne vihre v pričakovanju otroka, in hkrati vedeti, kako žalostna bo usoda vseh treh. O Kajuhu danes vemo sorazmerno veliko. Bil je občutljiv na družbene krivice, ki jim je bil priča, izrazil jih je v številnih pesmih.

A bil je tudi karizmatičen, umetniško nadarjen mlad moški, ki je strastno ljubil. Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medved, pred odhodom k partizanom pa je spoznal Silvo Ponikvar. Ljubezenska pisma, ki sta si jih izmenjala (knjiga Ljubimca z Vošnjakove ulice je leta 2014 izšla pri založbi Mladinska knjiga in postala celo knjiga leta), pripovedujejo morda najlepšo ljubezensko zgodbo iz okupirane Ljubljane. Kakšen je bil pesnikov odnos z Marto Paulin - Brino, ni dokumentirano, bila naj bi si precej blizu, prav ona je menda natipkala Kajuhove zadnje pesmi.

Svojo prvo pesniško zbirko je Kajuh dočakal šele jeseni leta 1943, saj je bila zbirka s pomenljivim naslovom Markacije uničena v natisu leto dni pred tem v ilegalni tiskarni v Šiški. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pesnik je s svojimi deli pozival h gradnji pravičnejše družbe, enakopravnosti med sloji, rojen v Šoštanju je od otroštva na lastni koži občutil trdo delavsko življenje, alkoholizem, ki so mu podlegli njegovi sorodniki. Še vedno ga (žal) prepogosto označujemo zgolj za partizanskega pesnika, čeprav te dimenzije seveda ni mogoče ločiti od njegovega ustvarjanja.

Literarni zgodovinar Miklavž Komelj, ki je uredil izdajo Kajuhove zbrane korespondence in zanjo napisal uvod (pri založbi Litera bo izdanih precej pesnikovih še neobjavljenih pisem), je povedal, da je bila tudi zaradi Kajuhove usode njegova poezija takoj po smrti deležna velike pozornosti, pesnikov lik je postal v javni zavesti skoraj mitološki.

»Res pa je, da je v tej identifikaciji s Kajuhom kot partizanskim pesnikom včasih več identifikacije s partizanstvom kot resničnega zanimanja za poezijo. Njegove poezije res ni mogoče ločiti od zgodovinskega časa, ki mu je bila zavezana, vendar vsekakor presega zgolj identifikacijsko raven, saj seizmografsko beleži notranje napetosti tega časa – in ga prav s tem transcendira. Presenetilo me je na primer, ko sem izredno podobno formulacijo o tem, kako so se med vojno ljudje spremenili v radijske sprejemnike, kot jo najdemo v Kajuhovi pesmi Ob oddaji radijskih aparatov, našel v romanu Louisa Ferdinanda Célina Sever. Kajuh in Céline sta doživljala drugo svetovno vojno s povsem nasprotnih ideoloških pozicij, ampak v svoji senzibilnosti sta na podoben način zaznala neko energijo, ki se je sprostila v tem času,« je povedal Komelj.

Pesnik je s svojimi deli pozival h gradnji pravičnejše družbe, enakopravnosti med sloji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Eden od največjih poznavalcev Kajuha pri nas, leta 2020 umrli literarni zgodovinar Emil Cesar, je zapisal, da so na ustvarjanje mladega pesnika najbolj vplivali Ivan Cankar, France Prešeren, tudi Miško Kranjec, Tone Seliškar in Mile Klopčič ter Vladimir Majakovski in Aleksander Blok.

Svojo prvo pesniško zbirko je Kajuh dočakal šele jeseni leta 1943, saj je bila zbirka s pomenljivim naslovom Markacije uničena v natisu leto dni pred tem v ilegalni tiskarni v Šiški. Ob 60. obletnici Kajuhovega rojstva je Denis Poniž uredil izbor iz Kajuhove poezije in pisem ter ga prav tako naslovil Markacije (knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga).

»Kajuhovih pesmi ni zelo veliko, saj je umrl zelo mlad, vendar je v svoji poeziji z izjemno jasnostjo in izrazno močjo izpovedal občutje sveta, ki je bilo značilno za velik del njegove generacije; to so pesmi, ki so klicale po kolektivni identifikaciji, to je poezija, ki je izrazito usmerjena v družbeni učinek, a vendar ni zgolj deklarativna, ampak je občutena krvavo in visceralno intenzivno. Kajuh je bil kot ustvarjalec izrazito ekstrovertiran, poezijo je dojemal kot del družbenega delovanja – pri tem je pisal tudi zelo nežno ljubezensko liriko,« je pojasnil Miklavž Komelj.

Ura, ki jo je imel na roki Kajuh, ko je umrl. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Morda v prihodnosti še kak nov zapis

Da bi Kajuha kot pesnika in človeka dojeli v polnosti, je nujno treba poznati njegovo biografijo, ga brati ne z vidika sedanjega časa, temveč v kontekstu razmer, v kakršnih je ustvarjal. Kot umetnika ga je namreč močno oblikovala prav tedanja družbenopolitična situacija, je prepričan tudi skrbnik Rokopisne zbirke NUK Marijan Rupert.

Pri Kajuhu ga fascinira njegova popolna predanost ideji, bil je pesnik, ki je sledil klicu zgodovinske avantgarde. Omenja vidik, ki je morda nekoliko zapostavljen, in sicer, da je imel Kajuh tudi močno igralsko karizmo, lep glas, ljudje so ga radi poslušali, ko je govoril po radiu ali na mitingih.

Leta 2022 si lahko zgolj predstavljamo, kakšne so bile življenjske sanje poeta, ki je imel tako zanimivo, okroglo, skorajda žensko pisavo. O čem je sanjal in kakšno prihodnost je – kot velik domoljub – slikal slovenskemu narodu? Zanimivo je tudi vprašanje, ali bi bila Kajuhova ustvarjalnost enako eruptivna, če bi ustvarjal v času relativnega miru in blagostanja.

Podpisoval se je tudi kot Drago Jeran, Peter Kalin in Kajuhov Tonč. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Na vprašanje, kakšen je občutek, ko ima priložnost raziskovati najbolj intimne podrobnosti življenja enega od največjih slovenskih pesnikov, odkrivati pesmi, ki so bile javnosti doslej še neznane, je Rupert odgovoril, da gre pri tem za del slovenske dobe, zgodovine, del narodove identitete. Te stvari imajo avro umetniškega dela.

Dopušča možnost, da bodo v prihodnosti odkrili še kak Kajuhov zapis. »Delam na knjigi o Kajuhovih tiskanih objavah. Našel sem štiri nove pesmi, ki jih doslej niso pripisovali njemu, saj je bil skrit pod psevdonimom. Pri sistematičnem raziskovanju je mogoče najti še kaj novega, zakaj pa ne.«

Kajuhove pesmi so imele odkrito agitacijsko in mobilizacijsko vlogo, a so uspešno prepletale tematiko boja z motivi ljubezni, družine, tudi slutnjo smrti (pri slednjem je zelo podoben Josipu Murnu - Aleksandrovu in Srečku Kosovelu). Literarni zgodovinar Miklavž Komelj je izpostavil izrazito povezanost Kajuhove poezije z njegovo usodo in konfliktnim časom – njegove verze, napisane v imenu padlega partizana, beremo čisto drugače, če vemo, da je sam padel kot partizan.

Skrbnika Rokopisne zbirke NUK Marijana Ruperta pri Kajuhu fascinira njegova popolna predanost ideji, bil je pesnik, ki je sledil klicu zgodovinske avantgarde. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Kajuh je hotel kot mlad revolucionar pisati poezijo 'za današnjo rabo', če uporabim formulacijo iz Župančičevega verza; z vsem svojim bitjem se je vrgel v vrtinec revolucije. Vendar pa imajo njegove pesmi največji notranji naboj takrat, ko se neposrednim zahtevam situacije ne prilagajajo, ampak priznavajo notranji konflikt, ko nastajajo kljub temu – kot pravi v eni od svojih najlepših ljubezenskih pesmi: 'A vendar nisem mogel v srcu/te-le pesmi streti!'« je poudaril Komelj.

Karel Destovnik - Kajuh z nekaterimi svojimi deli danes ostaja boleče aktualen. Literarni zgodovinar Matjaž Kmecl je pred desetletjem, ob izdaji enaindvajsetih pesmi za enaindvajset let življenja, vse zapisal v povedi, da »imamo z njim velikega poeta, ki ni samo poosebljeni dokument časa, temveč izpovedovalec najgloblje in najbolj čiste, nadčasovne človečnosti«.