Po poti palestinskih, sirskih in ljubljanskih spominov in tovarištva

Ne gre okolišiti, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano so izjemna knjiga. Novinar Dnevnika Andraž Rožman je s knjižnim prvencem, ki je izšel pri založbi Goga, v Slovenijo prinesel duh velikega Dava Eggersa, obenem pa z literarizirano, romaneskno biografijo sirskega pesnika, založnika in begunca Mohamada Al Munema opravil veliko humanistično delo.



Andraž in Mohamad sta se – povsem naključno – pred tremi leti srečala na ljubljanskem Tromostovju. Bilo je nekaj mesecev po zaprtju balkanske begunske poti in v času, ko je slovenska politika že aktivno bojevala vojno proti beguncem in migrantom na begu pred vojnami, nasiljem, totalitarnimi režimi in podnebnimi spremembami. Ne le z rezilno žico na hrvaški meji.

Slovenski novinar in sirski pesnik sta spontano, človek s človekom, odšla na kavo. Ne. Hočem, da je s prejšnjim stavkom nekaj narobe: Andraž in Mohamad sta spontano, človek s človekom, odšla na kavo. Oba sta hitro spoznala, da si imata veliko povedati. Da kljub kar precejšnjim jezikovnim oviram govorita – isti jezik. Njuna srečanja so se vrstila, družila sta se sama, s prijatelji, z drugimi prosilci za azil, s prostovoljci in aktivisti. Medtem ko je Mohamad tesnobno čakal na odločitev slovenskih oblasti o njegovi azilni vlogi, sta se njuni življenji tesno prepletli.


 

Knjiga, ki osvetli človeka

Mohamad je govoril o svojem življenju. O svojem palestinskem izvoru in dvojnem begunstvu. O svojem duhovnem očetu Mahmudu Darvišu, največjem palestinskem pesniku in glasu vsaj dveh arabskih generacij. O svojem Alepu, strastnem, pametnem, premetenem, večnem mestu, ki ga je vojna razpolovila, razdrobila, a ne ugonobila. O vojni, o izgubah, o družini, o prijateljih. O knjigah: »Spomnil se je knjig. Številnih knjig, ki so ga popeljale skozi odraščanje. V stanovanju so bile vsepovsod, Mohamad je bil zadolžen za to, da na njih ni bilo prahu. Preden se je začela sirska državljanska vojna, so imeli v družinski zbirki med deset in petnajst tisoč knjig.« O svoji založbi, kjer je med drugim na skrivaj izdal tudi Satanske stihe. O kalvariji med begom v Sloveniji. O birokratih in, da, o banalnosti zla. O ljubezni. O svojih pesmih, ki jih piše tudi, kadar ne more spati, in spi slabo in redko. O svojem romanu. O svoji mladosti in zelo malo o prihodnosti; več o hrepenenju. O otrocih in ženi. O zaporu in svobodi. O čakanju. O praznini. O upanju.
                                                                  

                                                         ***

»Na leseni mizici je vaza s šopkom cvetja, knjigi, pepelnik, nekaj, kar spominja na vrečko. Na večji mizi zavoj cigaret, nizka kartonska škatla, pepelnik. V ozadju polica, polna knjig, obešalnik za plašče, na njem koledar. Na steni fotografiji, obe sta nastali na recitalu pesnika Omarja Aburiša v polni dvorani na alepski univerzi.



Prostor je videti svetel. Zdi se, da moškega, ki sedi na sredini, obdaja sij. Trije možje sedijo na njegovi desni, dva in pol na levi in vseh šest pogledov je usmerjenih vanj. Oblečen je v temen suknjič in belo srajco z dolgim ovratnikom, na nosu ima očala z debelimi črnimi okvirji, lasje, narahlo počesani v desno, se nadaljujejo v krepke zalizce. V desni roki drži cigareto, leva z iztegnjenim kazalcem in palcem je pokrčena. Komolec ima naslonjen na opornik fotelja. Zdi se, kot bi z vrtenjem podlahti skušal razložiti nekaj, kar se ne da pojasniti le z besedami. Tam je bil Mahmud Darviš.«

                                                                    
                                                         ***

Andraž je poslušal, govoril, snemal, si zapisoval, obsedeno bral in študiral, zajemal s čuječnostjo človeka, ki ga ženeta empatija in posluh za dušo drugega, ki sta jo v ločenih časovnih dimenzijah že uglasbila Ryszard Kapuściński in Herodot.

Drug drugemu sta odpirala pot do drug drugega, do Palestine, do Sirije, do Slovenije, do Evrope. Andraža, ki je v tistem času kot prostovoljec že pomagal v tovarni Rog, ki je na stežaj odprla vrata beguncem, je posrkalo v svet, ki ga je do tedaj le slutil – vanj je vstopil pogumno, brez zadržkov, »na polno«. Zelo hitro je spoznal, da bo preprosto moral napisati knjigo, saj novinarski prispevki niso in skoraj nikoli ne morejo biti dovolj za upodobitev celovite, celostne človeške zgodbe. Premalo je prostora, časa, podarjene pozornosti, poglobljenosti in preveč »objektivizma« ter distance.


 

Srečevanja in spomin(i)

V pisanje knjige – igranje z raztegljivostjo in subjektivnostjo spomina, muzeja občutkov, čustev in misli – je Andraž krenil, kot pravi, avtorsko še nerealiziran; sramežljivo, s precej strahu in dvomov. Toda Mohamad, ki govori tako, kot piše, mu je, hote ali nehote, zelo pomagal. Tudi s svojimi pesmimi:

»Vprašal sem skalo ob morju:
Kaj tu počneš?
Odvrnila je:
Mimoidočim snujem spomine.
Nadaljeval sem:
Pa morje?
Rekla je:
Včasih sem njegov nos in včasih njegove oči, ki varujejo zaljubljene ljudi.«



In kako se, zategadelj, s strani na stran čuti avtorjevo (vratarjevo) izginjanje »strahu pred enajstmetrovko«: Rožman se med pisanjem sproti zave svojega (izjemnega) talenta, balast nato lahkotno odpade, avtor pa, osvobojen samouničujoče zadržanosti, krene na pota najboljše stvarne literature. Včasih se zdi, da piše v rimah. Včasih se zdi, da fotografira ali riše. Včasih se zdi, da poje. Včasih se zdi, da je glasno tiho.
 

                                                        ***

»Ko sem v Siriji sedel na javnem kraju, sem se najprej razgledal naokoli, če me kdo opazuje. To paranojo imam v krvi. Zdaj jo občutim manj, a strah še ni zbledel. Nisem še povsem doumel, da mi v Sloveniji za to ni treba skrbeti. Zanašam se na slutnje. Kakor sem do tebe čutil, da mi nisi nevaren, sem do tistega neznanca čutil nasprotno. Spominjam se dneva, ko sva se spoznala. Občutil sem tvojo toplino, bral sem ti z obraza.«

Manjši del mene je hotel Mohamada opozoriti na čeri, na katere lahko naleti odstiralec svoje zgodbe. Drugi del si je goreče želel, da ga morebitne nevarnosti ne bi odvrnile od pustolovščine, v katero sva že zakorakala. »Lahko zlorabim tvoje zaupanje. Navsezadnje mi pripoveduješ tudi o skritih plateh svojega življenja,« sem dejal.

»Lahko se zgodi tudi to. Ampak tvoj obraz tega ne kaže. Ko sem te prvič videl, je bil tvoj obraz karim, radodaren. Mukhabarat ne more narediti takšnega izraza.«
 

                                                       ***

Po treh letih intenzivnega druženja dveh prijateljev, ki so ga zaznamovali številni prelomni dogodki, je dejansko nastala vrhunska knjiga, preplet različnih žanrov in, kot rečeno, unikat na slovenskem knjižnem trgu. Trije spomini nam tenkočutno, natančno, hkrati poetično in preiskovalnonovinarsko predstavijo ne le življenja Mohamada Al Munema, pač pa tudi zgodovinsko tragedijo Palestincev, kontekst in kompleksnost sirske vojne, vprašanje (večnega) begunstva, moderno arabsko književnost, slovenski in evropski azilni sistem ter, ključno, vprašanje integracije, ki je lahko uspešna le, če deluje dvosmerno. Tu je avtor še posebej jasen, odločen in brezkompromisen. Vsaj zame slovenska knjiga leta.