V nadaljevanju preberite:

»Vedno znova sem doživljal, da imajo občudovalci, ki poznajo Kafko le iz njegovih knjig, o njem čisto napačno predstavo. Prepričani so, da je moral tudi sicer v družbi delovati žalostno, celo obupano. Ravno nasprotno je res,« je v biografiji svojega najboljšega prijatelja in, lahko bi rekli, vzornika večkrat poudaril pisatelj in skladatelj Max Brod. Izpodbijanje zmotnih prepričanj o Franzu Kafki je navedel kot glavni motiv za svoje pisanje, zasluga pa mu gre tudi za to, da lahko njegova dela sploh beremo.

Prijatelja je družilo marsikaj, čeprav sta si bila v marsičem različna, zlasti značajsko. Kafka je bil nekoliko bolj tih, zadržan, ni veliko govoril, ko pa se je oglasil, je znal pritegniti pozornost. V nasprotju s predstavo, ki si jo radi ustvarjamo o njem, je bil iskriv, zbadljiv, duhovit, igriv ter skrben, pozoren, ljubezniv. Ko je nekoč obiskal Broda in po nesreči zbudil njegovega očeta, ki je dremal na kavču, mu je nežno šepnil: »Imejte me, prosim, za sanje.«