Lipuševa zadnja knjiga Gramoz ni tipičen roman z dogajanjem in liki, ampak je bolj literarno ­premišljevanje. Edini dogodek­ je obisk vaščanov ženskega ­koncentracijskega taborišča, od koder­ se niso vrnile tudi številne ­pripadnice slovenske manjšine iz Koroške.
 

Gramoz je, kakor tudi nekatera druga vaša dela, delno avtobio­grafski. V njem se, tako kot v romanu Zmote dijaka Tjaža, spominjate matere, ki je umrla v nemškem koncentracijskem taborišču. To spodbuja vaša želja, da te stvari ne bi šle v pozabo, ali kaj drugega?

​Tragedija, ki so jo doživele slovenske žene v taborišču Ravensbrück, je povezana z današnjim narodnim stanjem na Koroškem. To stanje je nadaljevanje tragedije z drugimi sredstvi. Slovenski jezik in s tem slovenski človek izginjata s koroškega prizorišča. Pokazalo se je, da so zatiralci dosegli cilj in da ga dosega tudi današnja oblast, pri čemer mi pridno sodelujemo. Desetletja po vojni je javnost odrivala dogodke in le z odporom in nejevoljo, redko z iskrenim obžalovanjem, se jih večina danes zaveda. Če se bomo teh dogodkov kdaj le še spomnili, bodo imeli vrednost epizode, o kateri se nekega dne ne bo več govorilo. Ker ne bo več ­nikogar, ki bi govoril o njih. Gramoz je rana na narodnem telesu.
 

Pred dobrim desetletjem ste izjavili, da ste vse, kar ste imeli povedati, že povedali in da je literarno pisanje preveč resna stvar, da bi se človek ukvarjal s tem do zadnjega zdihljaja. Pa še vedno pišete. Gramoz ste izdali ob osemdesetletnici. Kaj vas še vedno žene k pisanju?

​Tisto, kar je bilo na začetku spodbuda, da sem napisal prvi stavek, tudi danes še velja in določa pisanju jakost in vztrajanje. Ista spodbuda deluje še danes: neka nedoločljiva notranja potreba po tovrstni dejavnosti. Nič se ni spremenilo pri motivaciji. Vse je povedano, pa vendar še ni povedano vse. Predolgo vztrajanje pri nekdanji avtorjem neprijazni založbi je pustilo sledove: zaradi tega celo desetletje nisem pisal. V tej nesrečni dobi se mi je pisanje upiralo, in tudi to, kar je že bilo napisano, se mi je odtujilo. Zakasnil sem se torej in moral spraviti še pred zimo svoje seno pod streho.
 

Tematsko se osredotočate na zamejsko Koroško. Tako ste poskrbeli, da je slovenska Koroška v Avstriji na zemljevidu sodobne literature. Vam je to v zadoščenje?

​Veliko je slovensko pišočih na Koroškem, a čedalje manj bralcev. Čemu literatura v času, ko na Koroškem nihče več ne bo govoril slovensko oziroma bodo govorili slovensko le še trmasti posamezniki, izjeme na kakšnem srečnem jezikovnem otoku? Groteskno je, da bo morda ostalo kakšno slovensko literarno delo, a ne bo več ljudi, ki bi zaznali to delo. Zato nekateri pravočasno prestopijo v nemščino, da si zagotovijo dovoljšnje bralstvo. Nekaj nenavadno pomembnega imajo povedati svetu, za kar je njihov materni jezik očitno preveč ubog. Slovensko pišočim na avstrijskem Koroškem zmanjkuje ljudstva. Ta grotesknost nikomur ne more biti v zadoščenje.
 

Veliko pozornosti posvečate jeziku in slogu, kar je zlasti očitno v Gramozu, kjer ni glavne zgodbe ali linearne pripovedi. Zakaj se vam zdi to tako pomembno?

​To je moj način pristopanja k literarnemu pisanju. Če ste pisatelj, pisateljica, stvari ne morete povedati tako, kakor jih je povedal vaš sosed. V Gramozu je 'junak' skupnost ljudi enake usode, posamezniki ne igrajo vloge. To je narodna skupnost, ki se sama odpravlja, ukinja svoje eksistenčne pogoje, opušča jezik in samo še upravlja to, kar so ji zapustili predniki. Ali ni grozljivo smešno, da v neki daljni deželi slovenski jezik izginja v času, ko dosega vrh? Vse sloni na jeziku. Najbolj se tega zavedajo naši nasprotniki, zato je prav jezik nenehno kamen spotike. V Žitari vasi občina noče postaviti dvojezičnih napisov v moji domači vasici Sele, čeprav večina prebivalcev ne bi imela nič proti. Župan, deželni poslanec, tega noče. Da v tej vasici živi tudi neki slovensko pišoč človek, je komaj znano in občini prej v zadrego. Ne vedo, kaj početi z njim. Spoštovanja je v moji občini deležen, kdor se odreče svoji identiteti. Spoštovanje zasluži tisti, ki odloži vse slovensko.
 

Zelo ste zagledani v slovenski ­jezik. Kako in zakaj se je skozi vaše življenje ta ljubezen krepila? Ste kdaj razmišljali, da bi kaj napisali v nemščini?

V času doraščanja, socializacije, pravijo učeni ljudje, se je vse javno dogajalo v nemščini. V slovenščini se mi je dogajalo vse domače, osebno, vse to skrito in skrivano, v zavesti shranjeno. Za literarno pisanje je bilo samo to odločilno. V ­nemščini sem pisal in pišem tudi danes predvsem priložnostne esejistične stvari. Slovenski jezik dolgujem predvsem mami, ki je zaradi tega dve leti prenašala grozote nemškega taborišča. Povrhu ima človek hrbtenico zato, da hodi pokončno.
 

Koliko je za vas pisanje obremenjujoče ali morda osvobajajoče, ko se vedno znova vračate v svojo travmatično preteklost, ko ste kot šestletni otrok ostali brez mame?

​Pisanje samo je vse prej kot obremenjujoče, je sproščujoče, osvobajajoče opravilo. Bilo je samozaščita, da sem v poznih mladostnih letih imel to otroško usodo za ­normalno in se nisem veliko zadrževal v ­preteklosti. Tudi okolica je bila naravnana k temu. Kot otrok sem bil ob mater, k pišočemu človeku se je mati vrnila.
 

Mislite, da bi bilo na Koroškem in nasploh v Avstriji spet mogoče, da bi 'sosed ovadil soseda', kakor pišete v Gramozu?

Vsak čas je to mogoče. Vidimo samo to, kar se dogaja na površju in kaže na zunaj. Kaj se dogaja znotraj, je prikrito, kljub temu znaki vedno znova pridejo na površje. Občina Žitara vas zaradi strahu pred nacistično nastrojenimi ne ustreže moji, naši zahtevi po slovenskem krajevnem napisu. Sosed na Selah je svojčas sam spravil svojo družino v taborišče. Enako bi se dogajalo danes, ko bi ti ljudje le imeli priložnost za to. Demokracija nas rešuje, pa tudi ta ni podarjena, temveč jo je treba vseskozi na novo postavljati na noge. Nič ni samoumevno, najmanj človekova ­svoboda.