V nadaljevanju preberite:

Knjiga Davida Eaglemana z znanstveno suverenostjo, rigoroznostjo in zvedavostjo, začinjeno z morjem prepričljivih primerov, pogleduje na manj raziskano vedenje o človeku, ne na tisto, ki ga je razkril v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja odkrit mehanizem dvojne vijačnice zgradbe DNK, ampak na tisto, kar zmorejo shraniti in za svoj namen uporabiti človeški možgani iz posameznikovega okolja, »teksture in okusi, božanje in prometne nesreče, jeziki in ljubezenske zgodbe«.