Nikoli ne odrasti

Kaj vse nam Jackie Chan priznava in kaj vse nam je zamolčal v svoji novi avtobiografiji? »Ko sem prišel domov, je Joan sedela na zofi in smeje se kramljala s prijateljico. To me je razjezilo … In ravno ko sem ji hotel nekaj reči, je v sobo pritekel Jaycee z obema rokama, naperjenima proti meni – kot s pištolama. 'Bang, bang,' je vpil, kot da bi se hotel maščevati v maminem imenu.«

To se je dogajalo v hiši Jackieja Chana in njegove tajvanske soproge Joan Lin v Los Angelesu, potem ko sta se sprla – kdo ve katerikrat, nato pa se poskušala neuspešno pobotati. Njun sin takrat še ni hodil v šolo. »Iz roke mi je iztrgal ključe in jih vrgel na tla. Sklonil sem se, da bi jih pobral, on pa me je brcnil v dlan. To me je strahotno razjezilo. Zagrabil sem ga in zalučal čez sobo. Treščil je na zofo.«

To je zgolj eden od prizorov družinskega nasilja, ki jih slavni igralec opisuje v svoji najnovejši knjigi Nikoli ne odrasti (Never Grow Up), ki jo bodo uradno dali v prodajo prav danes.



Knjiga je bila napisana v kitajskem jeziku pod naslovom Nisem še odrastel, a sem se že postaral in nato prevedena v angleščino. Čeprav gre brez dvoma za avtobiografsko delo, jo je pravzaprav dala na papir (ali v računalnik) Zhu Mo, zaposlena na marketinškem oddelku neke hongkonške založniške hiše, ki se je ponudila, da opravi delo, ki ga Chan sam ne bi bil sposoben opraviti. Veliki mojster kungfuja namreč ne zna ne pisati ne brati. In čeprav je o teh stvareh že prej spregovoril v katerem od iskrenih intervjujev, tudi v tej knjigi priznava, da se v življenju najbolj kesa zaradi tega, ker je bil tako slab učenec, da je ostal tako rekoč nepismen.

»Ko sem odrastel, sem odšel v Ameriko in snemal filme,« priznava v knjigi. »Vsi so uporabljali kreditne kartice, jaz pa je nisem mogel. Moral bi izpolniti tisti papir, da bi lahko plačeval s kartico, ampak nisem znal pisati.« Šele ko je postal tako slaven in bogat, da je »imel v denarnici neomejeno črno kartico, s katero bi lahko kupil letalo«, jo je lahko pustil nepodpisano, ker so mu končno verjeli, da je to v resnici on, opisuje.

Dva uničena avtomobila na dan

Še preden je angleški prevod prišel iz tiska, so v številnih književnih revijah avtobiografijo Nikoli ne odrasti priporočali kot eno od desetih knjig (ponekod celo kot eno od petih), ki jih je vsekakor treba prebrati. Zagotovo tukaj nima smisla govoriti o njeni literarni vrednosti, ker ta v resnici ni pomembna od trenutka, ko začutite čudežno iskrenost, s katero Jackie Chan, ki ga sicer vedno doživljamo kot »nice guya«, dobrega fanta, priznava, da je bil ničvrednež, nasilnež, vandal, pijanec, kockar …, da, vse to, pa tudi slab mož in še slabši oče – ne samo zato, ker je sinka besno metal čez sobo, temveč predvsem zaradi tega, ker ga je vse otroštvo zanemarjal, medtem ko se je pehal za denarjem, slavo in avanturami.



Namen nove Chanove avtobiografije je v tem, da se njegovim oboževalcem ponudi resnica o njem, da se poigra s kesanjem pri njegovih šestdesetih letih življenja (kitajska izdaja je izšla leta 2015, ko je igralec dopolnil 61 let) in sooči s pravim človekom simpatičnega obraza, grešnikom, moškim, ki je bil pogosto neodgovoren in včasih celo hudoben, ki pa si pravzaprav želi samo večno ostati otrok.

Že samo to priznanje pritegne bralca, da bi rad razkril še več, da bi rad izvedel vse o igralcu, ki je osvojil Hollywood in s tem ves svet, ki je bil dovolj nečimrn, da je sanjal o oskarju v svojih rokah, pa vendar otroško čist, tako da je, ko ga je leta 2016 končno dobil za življenjsko delo, dejal, da je zaradi snemanja filmov v srcu večno mlad in da tako ostaja deček, ki pri dobrih šestdesetih čuti, da življenja še ni konec. Pravzaprav se, kot pravi v uvodu knjige, »zdaj šele začenja«.

V nasprotju s prejšnjo avtobiografijo Jaz sem Jackie Chan: moje življenje v akciji iz leta 1998, v kateri v glavnem opisuje težave in izzive, skozi katere se je moral prebiti na poti do slave (ki se ji ni nikoli odrekel, čeprav si je na snemanjih polomil vse kosti v telesu), se zdi, kot da nova knjiga računa na to, da ji bo prav šok prinesel največjo vrednost. Šokirani smo, ko izvemo, da je Chan »vedno vozil na mrtvo pijan«, da je nekega dne zjutraj razbil porscheja, zvečer pa uničil še mercedesa.

Priznanje brez katarze

Šokirani smo, ko nam prizna, da si je neštetokrat plačal prostitutke in da je s prvo, ki se je spominja zgolj kot »številke devet«, pravzaprav doživljal »rajske trenutke«.Morda nas malce manj osupne, ko opisuje, kako je vzel 500.000 hongkonških dolarjev (64.000 dolarjev) v gotovini, odšel v najbolj luksuzno prodajalno ur in od prodajalca zahteval, naj mu pokaže tiste z največ diamanti. Kupil jih je sedem, po eno za vsak dan v tednu. Prodajalno je zapustil z vsemi sedmimi urami na zapestjih.

Od vsega pa nas najbolj razjezi, ko ob prebiranju zadnjih vrstic knjige, ki ima 352 strani, spoznamo, da nam tudi tokrat ni povedal vsega. »Upam, da me bralci ne bodo preveč obsojali,« konča svojo avtobiografijo. Nekateri ga zagotovo bodo, tudi zato, ker v knjigi ne omenja hčerke, ki se je rodila po njegovem razmerju z mis Azije Elaine Ng, in to v času, ko je bil poročen z Joan Lin.

Etta Ng, ki je zdaj stara 19 let, je le nekaj dni prej, preden je bila objavljena avtobiografija njenega očeta, sporočila, da se je v Kanadi poročila s svojo 31-letno partnerico Andi Autumn. Prav njena istospolna usmerjenost je razlog, da ni omenjena v očetovi avtobiografiji. Jackie Chan in Elaine Ng sta se odrekla hčerki, ko je ta javno priznala, da je lezbijka. O tem svetovni junak kungfuja še ni sposoben pisati, in ko v knjigi priznava, da »je bil slab človek«, mu je treba verjeti. Res je bil. In je še vedno. To, da si ne želi odrasti, ni opravičilo za vse.