Neuničljiva država povsod in nikjer

Kje smo? Blizu Sienkiewicza? Ne? Alamuta? Blizu, a pol tisočletja prej. Tako se je mogoče spraševati in ugibati ob začetku branja romana Dževada Karahasana Tolažba nočnega neba. Proti koncu je misel na Bartolov roman seveda več kot upravičena, zgodba da misliti o večnih kategorijah, oblastni manipulativnosti, netolerantnosti in vsakršnih fundamentalizmih na eni strani in dobronamernosti in načelnem zaupanju v človeštvo na drugi. Avtor skozi njen raster vidi podaytonsko Bosno, a jo bralec lahko brez škode zamenja s katerokoli drugo demokratično poškodovano deželo. Ne, to ni zgodovinski roman.

»Mislim, da nam danes manjka natančno takšen Hajam, kakršen je po mojem trdnem prepričanju živel v svojem času, torej človek, ki se trudi doseči znanje, človek, ki je še več kot to, skeptik, človek, ki sprašuje ... Obkroženi smo z ljudmi, ki imajo zgolj odgovore, nihče se o ničemer ne sprašuje, vsi vse vedo. Tako je bilo tudi v Hajamovem času.« S temi besedami mi je »najpomembnejši sodobni bosanski avtor«, kakor ga je označila njegova nemška založba, ugledna Suhrkamp, pred nekaj več kot letom dni v Ljubljani razlagal svojo fasciniranost nad življenjsko zgodbo slavnega perzijskega pesnika, astronoma, matematika, mistika, pisatelja in filozofa Omarja Hajama.
Pred leti se jo je pisatelj odločil zajeti z veličastno trilogijo O čem pripoveduje pepel, katere drugi del je založba Beletrina – tako kot prvega, Seme smrti, v prevodu Jane Unuk – v branje ponudila te dni. Zdaj nam manjka le še tretji del, Vonj po strahu, in pred nami bo celoten Karahasanov portret Omarja Hajama (1048–1131), človeka, ki je po avtorjevem mnenju živel v času, presenetljivo podobnem današnjemu. Rojstna letnica in leto smrti osrednjega protagonista zgodbe v tem kontekstu seveda nista pomembna.


 

Prisilni potohodec

Karahasan se je rodil v Duvnu, študij dramaturgije in primerjalne književnosti je opravil v Sarajevu, doktorat o Krleževih Glembajevih v Zagrebu, na začetku osemdesetih je bil dramaturg bosanskega narodnega gledališča v Zenici, pozneje predavatelj dramaturgije in zgodovine drame na akademiji scenskih umetnosti sarajevske univerze. Leta 1993 je oblegano Sarajevo zapustil, odpravil se je marsikam, bil je gostujoči predavatelj na salzburški univerzi, pozneje v Innsbrucku, o slovanski dramatiki je predaval na berlinski Humboldtovi univerzi, bil je lektor na slavističnem oddelku univerze v Göttingenu, v Gradcu je za več let dobil položaj mestnega pisarja, dali so mu stanovanje in štipendijo, obnovljeni naziv je zahteval, da posega v javne debate, ko pa je bil Gradec leta 2003 evropska prestolnica kulture, je pripravil več literarnih programov.
Zaslovel je z romanom Vzhodni divan (slovenski prevod je izšel leta 2007), časnik Frankfurter Rundschau je nemški prevod dela pospremil z naslovom Svetovna književnost iz Sarajeva, v slovenščini sta poleg Semena smrti dosegljiva še romana Sara in Serafina in Nočni shod. Karahasan je prejel več literarnih nagrad, med njimi nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990, leta 1995 nagrado Bruna Kreiskega za najboljšo politično knjigo, Herderjevo nagrado leta 1999, Goethejevo leta 2012, ko je prišel na Kras, kjer je prejel nagrado vilenica za leto 2010, je med enim od nastopov povedal: »Pišem v bosanščini, in to zlasti ponoči, ko duhovi laže pridejo na obisk.«
 

Nujnost obveščevalne službe

»Mesto Isfahan vse od svojega nastanka ni videlo takšnega slavja. Na ta petek, 10. ramazana leta 471, so takoj po sabah namazu po vseh trgih zanetili velike ognje, in ko se je plamen pomiril in je nastala žerjavica, so na te ognje postavili ražnje s kamelami, volovi, ovni, jeleni ali s po deset fazani, kurami, jerebicami. Na Velikem trgu, do pred kratkim največjem in še naprej najpomembnejšem mestnem trgu, so postavili kakšnih deset posebnih ražnjev, na katerih se je pekla kamela, v katero so vstavili tele, v katerem je bilo jagnje, v jagnjetu pa fazan, poln jajc raznih ptic ...« Tako se začne opis isfahanskega slavja v Karahasanovem romanu in težko je ne pomisliti na interpretacijo, da tudi podobno zanosno intoniran popis nekega prejšnjega slavja, znamenita pojedina pri Trimalhionu v Petronijevem Satirikonu, funkcionira kot vložna pripoved, ki naj le ilustrira stanje neke družbe.



Avtor Tolažbe nočnega neba je o svojem pisanju navrgel, da ga je zanimala izključno zgodovinska izkušnja Omarja Hajama, velikega vezirja Nizamula Mulka in utemeljitelja političnega terorizma Hasana Sabaha, človeka, ki ga slovenski bralci lahko poznajo iz Bartolovega Alamuta (tam je imenovan kot Seidun, vodja sekte izmailcev Hasan Ibn Saba), delno zakrinkano je v zgodbo drugega dela hajamovske trilogije vpisal več kot jasno vezirjevo izjavo: »Malo preden je izginil, mi je Hasan predstavil načrt, ki na prvi pogled deluje zastrašujoče. Kako sultana prepričati, da potrebujemo obveščevalno službo? Tako da bomo ustvarili razmere, v katerih mu bo žal, da je nima. Ali ni sam rekel, da so izmailci zanj hujši od nevernikov? Ali nam ni s tem vnaprej dal opravičila za vsako mogoče dejanje? Zato dovoli, da zberemo skupino izmailcev, mi je govoril Hasan, in začnemo tako z besedami kot z dejanji rušiti njegovo cesarstvo ...« Vprašanje, kdaj je mogoče v na videz drobnih dvornih intrigah in oblastnih zamahljajih videti še kaj več, avtor z užitkom pušča neodgovorjeno oziroma prepušča bralcu, Omarju Hajamu pa da pomembno svarilo, eden od sogovornikov mu brez cinizma svetuje: »Glej zvezde, hakim, kadar koli si se vmešal v življenje, si naletel na nesrečo. Zato glej zvezde, lepo te prosim.«
 

Neuničljiva globoka država 1.0

Karahasan se v zgodbi o političnem in drugačnem spletkarjenju poigrava z različnimi fenomeni, med njimi je seveda med ključnimi tudi podrejanje, oblastniku, kakršnemukoli velikemu vodji na primer. O tem enemu od udeležencev v nekem pogovoru skoraj porogljivo pove imenitno modrost: »Velika sreča je izgubiti Jaz, ki je težko prekletstvo in ogromno trpljenje. Z njim nas je Alah preklel zaradi naše prevzetnosti, torej nas je z njim izvzel iz morja življenja. Dokler si neki Jaz, kateri koli in kakršen koli, si ločen od vsakega človeka in živali, od vsake rastline in od vsake ribe, od dobre zemlje in od črva v njej. Zaprt v svoj Jaz, lahko vse te lepote samo gledaš in hrepeniš po njih, kaj od njih mogoče celo dobiš zase, če se zmoreš odpreti zanje, odpreš pa se lahko samo, če vsaj za trenutek odložiš svoj Jaz ...«



»Dobrih ljudi«, ki bi nam pri taki levitvi radi pomagali, je polno tako v zgodovini kot zdajšnjosti. Cilj teh skrivnostnih sil, hlepečih po nenadzorovani oblasti, je nekakšna globoka država, očem nevidna mreža s strukturo, ki bi spominjala na pravo državo, vendar s pomembno razliko: vse pomembne institucije in točke prave države bi bile skrajno in dokončno odvisne od skrivnih centrov, a hkrati ves čas na varnem. O tej zadevi je Hasan več kot jasen: »Ni načina, da bi se tej in takšni državi kdo uprl, je trdil Hasan, še zlasti pa ni načina, da bi jo uničil, saj nima niti ozemlja niti vojske, nima obzidja, na katero bi bilo mogoče jurišati, in nima mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti. Ta država bi bila vsepovsod, v vsakem mestu in v vsakem cesarstvu, hkrati pa ne bi bila nikjer. (...) Skrivna, nevidna država, neuničljiva kot pajkova mreža.«



Na drugem mestu, ko Hasan Hajamu razlaga vizijo svoje države, je še bolj in dobesedno aktualen: »Skrivna država, nevidna in zato neosvojljiva, neuničljiva in slehernemu sovražniku v temelju nedostopna. Moja država so ljudje in zlato, ona je v Damasku in Samarkandu, El Kahiri in Bagdadu, v Hindustanu in v frankovskih krajih. Povsod je, kjer so naši ljudje in naše zlato.« Karahasan je s tem romanom kljub zgodovinskim tiradam in barvitim opisom preteklosti zabaven ravno zato, ker govori o zdajšnjosti in seveda univerzalnem pohlepu vseh vrst, tudi in še najprej po oblasti.

Tolažba nočnega neba je zgolj še eno od njegovih del, ki bralce opominja, da ne bi smeli nikdar pozabiti naukov preteklosti, drzen in dober spomin je odlična popotnica za vse tiste, ki imajo občutek, da so se skupaj z vsemi drugimi znašli v krempljih na videz dobronamernih, domoljubnih in sploh poštenih diktatorjev. Eden od nemških ocenjevalcev knjige je ob tem dodal, da je njegov nasvet, sicer skrit za zaveso skepticizma in humornosti, nespregledljiv: Dokler je mogoče pripovedovati, bo smisel mogoče najti v samem dejanju pripovedovanja. Karahasanov pogled tisoč in več let v preteklost v imenitni menažeriji zgodovinskih podob, ugank in pripovedi govori o silnicah, ki so v današnjem svetu poskrbele za vzpon netolerantnosti. Knjiga, skratka, ki jo je treba prebrati čim prej. Svarilo.