Neobjavljeni zapiski Joséja Saramaga

Človek umre, književnost ne. Literarni duh portugalskega pisatelja Joséja Saramaga, ki je leta 1998 prejel Nobelovo nagrado, spet močno vznemirja, saj so osem let po njegovi smrti v računalniku, ki ga je uporabljal na koncu življenja, našli šesti in tako še zadnji zvezek njegovih dnevniških zapiskov Cuadernos de Lanzarote. Do pred kratkim nihče ni vedel, da čakajo na morebitne bralce že dvajset let, zdaj pa se lahko ljubitelji portugalskega nobelovca tako na Portugalskem kot v Španiji veselijo, da bodo, kakor je napovedala vdova Pilar del Río, v knjigi izšli oktobra. 

Saramago, ki je svet opozoril nase s svojim Esejem o slepoti in še z mnogimi dobrimi knjigami, je leta 2010, star 87 let, umrl na kanarskem otoku Lanzarote. Na španski otok se je umaknil v »prostovoljno izgnanstvo«, ogorčen nad »politično cenzuro«, ki si jo je dovolila tedanja portugalska oblast. Zamera je bila huda, kdor je Saramaga vsaj malo bral, ve, kako zelo ga je motila človeška zaslepljenost. 

Neobjavljeni dnevniški zapiski so presenetili tudi vdovo Pilar del Río, špansko novinarko in prevajalko, s katero je preživel zadnje slabo četrtletje življenja in je bila ključna za njegovo literarno ustvarjanje, saj sta tvorila par, v katerem je skozi »midva« vsakdo najbolje izpolnil sebe. Španki je iz Portugalca uspelo potegniti izjemnega avtorja, ki je pisal do zadnjega diha. Saramagov duh živi naprej v knjigah in prav tako v lizbonski Casa dos Bicos, Fundaciji Joséja Saramaga, kjer se je mogoče potopiti v njegovo ustvarjanje in življenje.