Neizbrisni pečat skromnega porekla človeka

Po več kot 150 letih od prve izdaje lahko Darwinovo evolucijsko teorijo in izvor človeka prebiramo v slovenščini. Pri založbi UMco bo v naslednjih dneh izšlo monumentalno delo Poreklo človeka in spolni izbor, ki pomeni vrh Darwinovega raziskovanja in predstavlja njegovo življenjsko delo. V njem je Charles Darwin (1809–1882) svojo evolucijsko teorijo razširil na človeka, pokazal na njegov izvor, ga umestil v verigo živih bitij ter razširil svojo tezo o spremenljivosti živih bitij, s čimer je kronal svojo argumentacijo zoper dogmo tistega časa o stvarjenju in nespremenljivosti vrst.

Za izdajo slovenskega prevoda sta se našla angažirana založba in angažirani prevajalec. Renate Rugelj iz UMca, ki je knjigo uredila, je pojasnila, da so se za izdajo odločili zaradi usmeritve založbe, da pri vseh vsebinskih segmentih svojega programa izdajajo tako sodobna dela kot klasike, in ker Darwina ni v celoti v sodobnih prevodih. Prihodnje leto bodo njegov opus zaokrožili s knjigo Izražanje čustev pri živalih in ljudeh. Največja vrednost Porekla človeka je po besedah Rugljeve v tem, »da vidimo, kako tekoče in pripovedovalsko spretno teče Darwinovo pero. Obenem pa imamo neposreden vpogled v njegov znanstveni um, s katerim mu je uspelo povezovati vse informacije, ki jih je dobival od dopisovalcev in raziskovalcev naravoslovja z vsega sveta.«

Prevajalec Samo Kuščer Poreklo človeka ocenjuje kot »pomemben filozofski in znanstveni dragulj, ki ga moramo imeti v zakladnici nacionalnega jezika«. Po drugi strani delo po njegovih besedah »ponuja enkraten vpogled v skrivnostni svet znanstvenega umovanja, ki je tako veličastno, da je skoraj nadčloveško. Gledati Darwina, kako iz tvarine neskončne pestrosti podatkov in spoznanj spleta svojo pesnitev življenju, je enkratno doživetje. Nadejam se, da bo za bralca prav tako navdihujoče, kot je bilo za prevajalca.«

Popotovanje z ladjo Beagle

Poreklo človeka je nadgradnja Darwinove najbolj znane knjige O nastanku vrst (1859, v slovenščini je izšla leta 1954 v prevodu Ružene Škerlj), v kateri je razvil evolucijsko teorijo. Ta temelji na predpostavki, da so se vsa živa bitja razvila iz skupnega prednika. Glavni mehanizem evolucije pa je naravni izbor, s katerim postajajo iz generacije v generacijo pogostejše tiste dedne lastnosti organizmov, ki jim dajejo večjo možnost za preživetje in razmnoževanje.

Podlaga evolucijske teorije je bilo obsežno terensko delo, ki ga je Darwin opravil na potovanju okoli sveta s kraljevo ladjo Beagle (1831–1836). Razlog, da se je sploh odpravil na pot, je bil nemški naravoslovec Alexander von Humboldt, čigar pripoved o sedemletni latinskoameriški opravi je mladi študent teologije, ki so ga bolj zanimali naravoslovje, lov in ježa, sladostrastno prebiral in si zaželel odpotovati v oddaljene kraje.

Na dolgih ekskurzijah po kopnem je nabiral rastline, živali in fosile. Na Galapaških otokih je zbiral ščinkavce in slavce ter izmeril velikost ogromnih želv, ki so se klatile po otokih. Toda šele ko se je vrnil v Anglijo in – s pomočjo najboljših znanstvenikov – preučil svoje zbirke, je postalo jasno, kako pomembni bodo Galapaški otoki za njegovo teorijo o evoluciji, je v knjigi Iznajdba narave – Pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti zapisala Andrea Wulf.

Darwin ni bil prvi, ki je razmišljal o ideji, da se vrste razvijajo; v njegovem času so jo imenovali ideja o transmutaciji vrst. O njej so pisali že njegov ded Erasmus Darwin, Jean-Baptiste Lamarck in Alexander von Humboldt. Je bil pa prvi, ki je sistematično podal razlago raznolikosti življenja na zemlji brez posredovanja nadnaravne sile. Njegovo teorijo so kasneje razširili in dopolnili z novimi odkritji, a še vedno predstavlja enega od temeljev sodobne biologije in vse bolj tudi drugih ved o človeku ter živih bitjih.

Kot najsodobnejši

dokumentarec o naravi

V knjigi O nastanku vrst človeka ni omenil vse do zadnjih odstavkov. Dolga leta si je zapisoval številne ugotovitve o izvoru človeka, vendar je z njihovo objavo odlašal, ker ni »hotel dodatno razvneti predsodkov proti svojim pogledom«, da je človek potomec opici podobnega bitja in da ga je treba obravnavati skupaj z vsemi drugimi bitji. V tistem času je bilo namreč še razširjeno prepričanje, da je človeka – in vsa druga bitja – ustvarilo neko vsemogočno bitje in ga postavilo na prestol nad vsem stvarstvom.

»Danes ne dvomimo več o evoluciji z naravnim izborom, potiho pa še vedno verjamemo, da je človek dejansko nekaj posebnega in mu pripada poseben položaj,« je v spremni besedi zapisal Kuščer. Darwin si s tem ni delal preglavic. »V dobi, ko je bilo razmišljanje o 'zgolj' biološki naravi človeka skorajda bogokletno, je na koncu pričujoče knjige drzno in nadvse modro zapisal: 'Menim pa, da si moramo priznati, da človek kljub vsem svojim plemenitim odlikam, sočutju do najbolj ponižanih, dobrohotnosti, ki ne sega le do drugih ljudi, temveč tudi do najnižjih živih bitij, čudovitemu razumu, ki mu je omogočil vpogled v zgradbo Osončja in gibanje planetov, v svojem telesu še vedno nosi neizbrisni pečat svojega skromnega porekla.'«

Skoraj osemstostranske knjige se ni treba ustrašiti, saj se bere, kot da bi gledal najsodobnejši dokumentarec o naravi, je povedala Renate Rugelj. »Če radi berete o naravi, imate v rokah pravo knjigo,« je prepričana. Kot biologinjo sta jo fascinirala Darwinovo eruditstvo in tekoča ter razumljiva pripoved. Seveda pa se je treba zavedati, da je Poreklo človeka proizvod svojega časa z vsemi omejitvami vred, je spomnila.

»Darwin, denimo, še ni bil seznanjen z genetiko in principi dedovanja, takratni družbeni odnos do ras in žensk je z današnje perspektive povsem nesprejemljiv. A vendar: Darwin je bil velikan, na katerem so naravoslovci in družboslovci lahko gradili naprej, stali so na njegovih ramenih, in danes smo tukaj, kjer smo, tudi po zaslugi njegovih prelomnih ugotovitev o razvoju živih bitij. Če bi Darwin živel danes, bi seveda pisal popolnoma drugače, vprašanje pa je, kakšna bi bila današnji svet in dojemanje narave, če Darwina ne bi bilo,« je še dejala Renate Rugelj. 

Za pokušino in vabilo k branju odlomek iz knjige: »Mnoge vrste opic imajo rade čaj, kavo in žgane pijače, sam sem jih videl, kako veselo kadijo tobak. Brehm trdi, da staroselci v severovzhodni Afriki pavijane lovijo tako, da jim nastavijo posode z močnim pivom, nakar se ga opice napijejo. Nekaj teh opic, ki jih ima v ujetništvu, je videl v takšnem stanju, njegov opis njihovega vedenja in pačenja pa je prav zabaven. Naslednje jutro so bile opice nadvse nejevoljne in klavrne. Glavo so si podpirale z obema rokama in se držale nadvse kislo. Ko so jim ponudili pivo ali vino, so se z gnusom obrnile proč, teknil pa jim je sok limon. Ameriška brezpalčarka (rod Ateles) se, potem ko se je napila vinjaka, te pijače ni nikoli več dotaknila in je bila torej modrejša od mnogih ljudi. Ta drobna dejstva kažejo, kako podobni si morajo biti živci za okus pri opicah in človeku in kako podoben je učinek na živčni sistem pri enih in drugih.«