Neil Gaiman: Nordijski bogovi in boginje za vsakdanjo rabo

Pripovedi angleškega pisatelja Neila Gaimana so zgodbe drugačnosti, v katerih pa zlahka najdemo vsakodnevne običajnosti. Njegove izvrstne romane odlikuje prepletanje temačnosti, mistike, srhljivk in znanstvene fantastike.

Gaimanove zgodbe so pogosto prežete z mitologijo, zato je očitno moral po romanu Ameriški bogovi napisati še Nordijsko mitologijo. Slovanski bogovi in boginje pa kot da še čakajo na to!


Pisateljsko kariero je začel kot novinar, nato je sodeloval z znanim angleškim striparjem Davom McKeanom in skupaj sta ustvarila serijo 75 grafičnih romanov z naslovom Sandman. Leta 1991 je Sandman postal prvi strip, ki je prejel literarno nagrado, in sicer svetovno nagrado za najboljšo kratko zgodbo.

Gaiman je podpisal vrsto romanov, med katerimi je kar nekaj svetovnih uspešnic, na primer Pokopališka knjiga, Coraline, Ameriški bogovi in roman Nikolikje, nastal po istoimenski televizijski seriji, ki jo je Gaiman v devetdesetih ustvaril skupaj z Lennyjem Henryjem. Velja za enega od desetih najboljših še živečih piscev postmoderne literature, za svoje ustvarjanje je dobil najpomembnejše knjižne nagrade, med drugim Newberyjevo in Carnegiejevo medaljo, štiri nagrade hugo, dve nebuli, štiri nagrade Brama Stokerja in kar šest nagrad locus. Žanrsko ga je težko opredeliti, prav tako je generacijsko sprejemljiv za bralce vseh starostnih skupin.


 

Stare, a moderne zgodbe

Nordijska mitologija ga je zanimala že od malega. Ko je bil star sedem let, se je v enem od Marvelovih stripov prvič srečal z nordijskimi bogovi in boginjami in se zaljubil. »Takrat sem prvič slišal za Thora in sem hotel zvedeti čim več o tem drznem hrustu. Moj prijatelj Steven je imel knjigo o nordijski mitologiji, ki jo je napisal Roger Lancelyn Green, prav požiral sem jo. Očarala me je zgodba, v kateri Thor in njegov zvijačni polbrat Loki prenočujeta v neki čudni hiši, dokler zjutraj ne ugotovita, da v resnici spita v velikanovi rokavici. Všeč mi je bilo, kako se v pripovedi dimenzije sveta ves čas spreminjajo. Veliko je majhno in majhno je veliko. In ko sem jo čisto po svoje obnovil v Nordijski mitologiji, sem res užival.«

Priznava, da obožuje mite, po njegovem so čudoviti in neskončni, zato si tudi zaslužijo, da si jih vedno znova tako radi pripovedujemo. V nordijski mitologiji je nekaj še posebno temačnega in čudnega, pravi. »Dogajanje doseže vrhunec v Ragnaroku, ki predstavlja somrak bogov in rojstvo novega časa in ljudi. Te zgodbe so celovite, vse je logično in povezano. Vemo, da obstaja na stotine bogov in boginj, in veliko jih sploh še ne poznamo. Moja najljubša boginja je Freya, ker zna postati neznansko čemerna. Vemo, da je lepa in pametna in da rada ugotavlja, kako zelo neumni so lahko drugi bogovi, prav neverjetni bedaki.«

V Nordijski mitologiji mu je všeč to, da se mu je posrečilo stare zgodbe napisati na sodoben način. Zvenijo zelo moderno. »Želel sem si, da bi bogovi bili kot ljudje, ki jih poznamo. Menim, da mi je to uspelo.«

Stari germanski, nordijski bogovi in boginje ter njihove zgodbe so močno vplivali ne samo na ljudsko pripovedništvo, temveč tudi na literaturo. J. R. R. Tolkien, George R. R. Martin ter Marvelovi stripi so le nekateri najbolj znani, ki so jih navdihnile te davne zgodbe. Z Nordijsko mitologijo se jim je pridružil še Gaiman, ki je iz davne mitologije strastno izcedil ves sok in dobil sodobne sočne zgode s starodavnimi koreninami.