»Ne pišem zgolj z roko, ampak s celim telesom«

V današnji igri videzov, ko se številni predstavljajo kot svetovljani­ zgolj z objavljanjem turističnih fotografij na instagramu, še obstajajo ljudje, ki so zares kozmopoliti, in to ne zgolj v smislu večnega nomadstva, temveč tudi in predvsem zaradi neizmerne odprtosti in radovednosti do vsega, kar svet ponuja. Eden od takšnih je nedvomno pisatelj, esejist in pesnik Ilija Trojanow. Po begu iz komunistične Bolgarije prek Jugoslavije in Italije do Nemčije,­ kjer je njegova družina dobila politični azil, je otroštvo in mladost preživel v Keniji, nekaj let živel Parizu, Münchnu, Mumbaju in Cape Townu. Zdaj se je, verjetno spet bolj začasno, ustalil na Dunaju.

Ob tem je prepotoval svet po dolgem in počez, dvakrat je obiskal Antarktiko, da je lahko dovolj prepričljivo spisal ironični okoljevarstveni komentar v knjigi Tajanje. Vse to ni zgolj površno zbiranje vtisov ali vzvišeno opazovanje iz evropocentrične pozicije, Trojanow se, kolikor je to obiskovalcu sploh dosegljivo, poskuša poglobljeno identificirati z okoljem. Nekako v slogu sira Richarda Francisa Burtona, britanskega raziskovalca, prevajalca, pisatelja, etnologa, jezikoslovca, vohuna, kartografa in diplomata, čigar romansirana biografija ­Zbiralec svetov je tudi eno od najbolj znanih del Trojanowa. Bolgarsko-nemški avtor, ki enako suvereno piše v nemščini in angleščini, se je tri mesece potikal po brezpot­jih Tanzanije, prehodil pot od izvira do izliva reke Ganges ter se udeležil muslimanskega romanja v Meko in Medino. Njegova trenutna postaja je Ptuj, kjer je častni gost Festivala poezije in vina, ob tej priložnosti je spisal tudi odprto pismo Evropi, v katerem je evropske politike kritično opomnil, da ob migrantski krizi »govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde«.

Ali ni dvojni obraz evropske migrantske politike pravzaprav logičen – v smislu doktorja Jekylla­ poskušajo reševati le najbolj akutne humanitarne probleme, gospod Hyde pa z ignoranco in prezirom opominja, da migranti tukaj niso zaželeni?

Mislim, da je kliše, da hoče večina afriškega prebivalstva emigrirati v Evropo, netočen in podcenjevanje okoliščin, kako nevzdržno mora biti stanje, da se nekdo odloči za odhod. V Afriki sem preživel petnajst let, in zato lahko dovolj kompetentno trdim, da si večina želi ostati doma. Drugi netočen kliše so kritične pripombe o nepripravljenosti migrantov na integracijo in njihovem domnevnem parazitizmu pri izkoriščanju finančne pomoči socialnega sistema. Položaj, vsaj v Nemčiji in Avstriji, poznam dovolj dobro, tukaj so prav migranti pripravljeni najbolj trdo delati, kar zadeva integracijo, pa so številni prišleki vsaj toliko Nemci ali Avstrijci kot avtohtoni prebivalci. V Evropo so prišli, ker v nas cenijo doktorja Jekylla in se skušajo poistovetiti s tem likom. Svoboda ter osebne in državljanske pravice so evropske kvalitete, ki jih cenijo povsod po svetu, od demonstracij v Lagosu do današnjih protestnikov v Hongkongu, medtem ko nekatere evropske vlade, recimo italijanska in madžarska, kažejo svetu zgolj podobo gospoda Hyda.

Ali s tem pokroviteljskim odnosom Afričanom ne odrekamo statusa subjekta, saj – naj je to izkoriščanje ali delitev pomoči – ostajajo v vlogi objekta?

Se zelo strinjam, zato me ob obiskih Afrike vedno znova opominjajo, da nočejo tradicionalne pomoči, ampak enakopravno sodelovanje. Afričani sami morajo definirati cilje, mi pa jim moramo pomagati, da jih dosežejo, zdaj pa o obliki in načinu pomoči odločajo v Washingtonu, Londonu ali Parizu. Dober primer je humanitarna fundacija Billa Gatesa, ki je, recimo, organizirala cepljenje proti ošpicam v Sierri Leone, rezultati so bili odlični, in vendar so s tem rešili en problem, sto pa jih je ostalo. Potrebujemo celovit, holističen pristop, ne pa tehnokratskega, ki je zgolj oblika novega kolonializma.

Pri kolonialni hipoteki se zdi vendarle neumestno posploševanje – grozodejstva španskih osvajanj ali belgijski teror v Kongu so drugačna zgodba od, recimo, francoskega Senegala ali britanske Indije?

Nedvomno, zato v pismu tudi citiram indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja, da se je po eni strani Indija dušila pod težo britanske vladavine, po drugi pa nikoli ne sme pozabiti, koliko je pridobila s Shakespearovimi dramami in Byronovo poezijo ter predvsem širokosrčnim liberalizmom angleške politike 19. stoletja. To je bila kompleksna sinteza izkoriščanja in nadvlade ter inspirativnosti in postopnega oblikovanja domačih političnih, ekonomskih in kulturnih elit. Tudi danes mi številni indijski in afriški intelektualci priznavajo pomen te dediščine ter poudarjajo, da niso sovražno nastrojeni do Zahoda, vendar paternalističnega odnosa ne nameravajo več sprejemati. Vzemite za primer Iran – tam imajo vsi radi ameriške filme in glasbo, ne marajo pa potez ameriške administracije. To seveda velja tudi za Kitajsko, ki danes počne natančno to, kar so nekdaj Evropejci.

Za zmotno analizo stanja je verjetno krivo tudi današnje lažno prepričanje, da je svet lahko dostopen in na dlani. Vendar za pravega raziskovalca pravzaprav danes ni veliko lažje potovati po svetu, kot je bilo za Richarda Burtona v 19. stoletju?

Večina ljudi ostane na potovanjih v hotelu s petimi zvezdicami, mesta in pokrajino opazuje skozi okna klimatiziranega avtobusa, a tako dobijo bore malo informacij. Danes imamo izjemne možnosti za raziskovanje, vendar smo praviloma premalo pogumni ali preveč ležerni, da bi jih izkoristili. Ljudje se nočejo izpostaviti, vsak, še tako majhen izziv je zanje preveč, ne pustijo se zapeljati in presenetiti, zato je njihova popotniška izkušnja skromna. Včasih, ko stojim na eni nogi na prenatrpanem vlaku, mi več dni ne uspe pojesti kaj spodobnega, imam prebavne motnje in spim na postelji, polni bolh, tudi sam sovražim potovanja, ampak ko pridem domov, se zavem neprecenljivega občutka, da se je moj miselni in emocionalni horizont bistveno razširil.

Takšna lenobnost je značilna tudi za številne književnike, le redki uporabljajo vaše principe, ki vključujejo ne samo detajlne analize projekta, temveč tudi stvarno preverjanje okoliščin na terenu.

Po mojem prepričanju pisanje ni samo miselno in intelektual­no delo, temveč zahteva tudi fizični angažma. Ne pišem zgolj z roko, ampak s celim telesom. Če je moje telo prestalo določene preizkušnje, moj miselni aparat funkcionira skladno s tem in to se kaže v tekstih. Nimam se za vseveda, nasprotno, zavedam se svojih kognitivnih omejitev, veliko stvari ne vidim in jih ne razumem, zato poskušam to svojo negotovost preseči s potovanji. Če hočem napisati kaj o podnebnih spremembah, moram nekaj časa preživeti na alpskih ledenikih in Antarktiki, enako velja za vse druge teme. Prizadevam se distancirati od lastnega vedenja, moja solo perspektiva ni dovolj, v interakcijah z drugimi ljudmi se moj pogled spreminja, in čeprav nimam nič proti ljudem, ki jih srečam v knjižnici, je zame vsaj toliko pomemben tudi slehernik iz tanzanijskih planjav, ki mi omogoča spoznati mnogostranost človeške eksistence.

Marsikje je lahko takšen avanturizem tvegan. Dolgo ste živeli v Cape Townu, tam se odnosi med belci in črnci po padcu apartheida gibljejo med indiferentnostjo in odkrito sovražnostjo.

Res je bil zame velik šok, ko sem se iz Mumbaja preselil v Cape Town. Že v prvih dneh sem na ulici naletel na karneval, sprevod je bil sestavljen zgolj iz črncev in – navajen na indijsko toplo gostoljubje – sem se mu poskušal pridružiti. Na moje presenečenje se je sprevod v hipu ustavil, glasba je utihnila, vsi so se zastrmeli vame in verjetno ugibali, ali sem provokator ali morda policist, glede na njihovo razpoloženje pa mi ni preostalo drugega, kot da sem jo čim hitreje pobrisal. Takrat sem se prvič soočil z vprašanjem barve svoje kože, kar je bilo zame vedno irelevantno.

Položaj je toliko bolj nenavaden, ker zaradi izrazito mlade južnoafriške populacije dve tretjini prebivalcev nima izkušenj z apartheidom.

Spremembe zahtevajo svoj čas, posledice zatiralskih režimov so dolgoročne. Leta 1989, ko so se v Bolgariji začele demonstracije proti komunističnemu režimu, sem obiskal Sofijo, in takrat smo s prijatelji modrovali, da bo treba kakšno leto ali dve, da se bodo razmere res spremenile. Takrat se je oglasila babica enega od prijateljev, češ da bomo za to potrebovali vsaj petdeset let, in vsi smo se porogljivo zasmejali, češ, kaj pa ve tale stara ženica. Zdaj ugotavljam, da je imela prav oziroma je bila še nekoliko preveč optimistična.

Romane pišete v nemščini, poezijo v angleščini, verjetno še vedno razmišljate tudi v bolgarščini?

T
udi, čeprav pišem v različnih jezikih, je na papirju ali računalniškem zaslonu tekst zgolj v enem. Sem nekakšen večjezični avtor, ko sestavljam besedilo, se mi pojavljajo različni idiomi in besedne zveze, pogosto v nemščini ali angleščini iščem ustrezen izraz, včasih ga tudi ne najdem in si moram izmisliti svojega. Kar lahko zveni nenavadno, zato je prvi bralec mojih del vedno moja žena, ki je tudi prevajalka. Tega nimam za pomanjkljivost, ampak za svojevrstno prednost, mislim, da mi to daje dodatne možnosti za opisovanje neizmerne lepote raznolikosti sveta in življenja. Kar je moje osrednje poslanstvo, za takšen pristop pa poskušam motivirati in navdihniti čim več ljudi, monokultura je lahko le ­poljedelski termin.