Nakup stoletja

Novica, ki je predprejšnji petek razburila britanske knjigotrške, založniške in literarne kroge, je bila kratka, stvarna in komaj razumljiva: velika knjigotrška veriga Waterstones je za neimenovano vsoto od družine Foyles kupila knjigarno Foyles na londonski knjigarniški Charing Cross Road, knjižno institucijo, tako rekoč stoletno svetišče otoških knjigoljubcev.

Knjigarna, ki sta si jo pred 115 leti kot najodličnejšo knjigarno na svetu oziroma kot »največjo knjigarno civiliziranega sveta« zamislila brata William in Gilbert Foyle, je bila doslej v rokah družine Foyle, zdaj pa bo v lasti največje britanske verige knjigarn Waterstones, ki jo je ustanovil Tim Waterstone in ima zdaj 283 knjigarn na otoku, na Irskem, Nizozemskem in v Belgiji.
 

Nevarna sirena Amazon

Knjigarno Foyles je od konca druge svetovne vojne več kot petdeset let vodila ekscentrična Christina Foyle, Williamova hčerka, po njeni smrti pred devetnajstimi leti - posle je predala le nekaj dni pred smrtjo - je vodenje častitljive institucije, ki je imela samoumevno preprost reklamni slogan Foyles for books, prevzel njen nečak Christopher Foyle, ki večinoma prebiva v Monaku.

V javni izjavi je zapisal: »Po stopetnajstih letih, ko so bile knjigarne Foyles v družinski lasti, so delničarji odločili podjetje prodati verigi Waterstones. Imamo zagotovilo, da bo kupec ohranil in nadalje vlagal v podjetje. James Daunt, direktor Waterstones, nam je zagotovil, da želi ohraniti in spodbujati tako znamko Foyles kot našo posebno knjigotrško identiteto. Čeprav se za prodajo nismo odločili zlahka, smo prepričani, da bo Waterstones negoval in varoval Foyles, poslovanje, zaposlene in naše kupce.«

Za prodajo so se kljub obsežnemu investiranju in prestrukturiranju poslovnih procesov, verjetno tudi zaradi slabih poslovnih rezultatov (izguba v lanskem letu je bila sicer relativno nizka, okrog 90 tisoč funtov, knjigarne Waterstones so znova briljirale, ob 388 milijonih funtov prometa so zabeležili 18-milijonski dobiček), odločili tudi zato, da bi Foyles obvarovali pred spletno konkurenco oziroma, kot je formuliral Daunt: »Skupaj bomo močnejši in v boljšem položaju pred sirensko melodijo Amazona varovati in slaviti užitke, ki jih dajejo prave knjigarne.«
 

Mein Kampf na strehi

Brata William in Gilbert Foyle sta leta 1903 posel začela povsem po naključju, po neusplih izpitih sta s pomočjo oglasa z dobičkom prodala svoje učbenike, veliko zanimanje pa jima je dalo misliti, da bi se dalo prodati še več knjig. Leta 1906 sta odprla knjigarno na Charing Cross Road 135 in jo takoj poimenovala največjo izobraževalno knjigarno v Londonu.

Posel jima je uspeval, zato sta knjigarno kmalu preselila v večji lokal na isti cesti, uvedla pa sta tudi dostavo naročenih knjig s poltovornjakom. Ni bilo dolgo, ko sta se lahko pohvalila s katalogom, v katerem je bilo milijon knjižnih naslovov, leta 1929 sta se spet odločila za selitev, tokrat sta na Charing Cross Road odkupila parcelo s številkami 113-121 in na njej zgradila prvo namensko zgrajeno knjigarno na svetu, poskrbela pa sta tudi, da so jo vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov kot največjo knjigarno na svetu.

Ko je Hitler v tridesetih letih začel požigati knjige, mu je William poslal telegram, v katerem mu je ponudil, da bi knjige, ki jih nameravajo nacisti zažgati, on odkupil za dobro ceno. Dobil je odgovor, da mu Nemčija nima kaj prodati. Leta kasneje, med drugo svetovno vojno, ko so se začela bombardiranja Londona, so v Foylesu v zaščitne vreče s peskom trpali tudi stare knjige, William Foyles pa je oznanil, da bo v obrambo pred bombardiranjem streho knjigarne prekril z izvodi Hitlerjeve uspešnice Mein Kampf.
 

Labirintni Folyes

Ko je leta 1945 posle prevzela Williamova hčerka Christina, je Foyles postajal malce čudaški, za novotarije v knjigotrškem poslu se v knjigarni niso menili, vztrajali so pri tistem, kar je zapovedala šefinja, na primer pri tem, da se knjige razvrščajo po založniku ne pa po abecednem redu znotraj posameznega področja.

Labirintni Folyes je kmalu postal sinomin za kaotičnost, na spletni strani knjigarne je v razdelku zgodovina omenjena samoironična opazka: »Če bi bil Kafka knjigotržec, bi bila Foyles njegova knjigarna.« Christina je zaupala le maloštevilnim knjigarnarjem, vse specialiste je dala razvrstiti v oddelke, ki so jim bili tuji, ker je bila prepričana, da bi jih delo med knjigami s področja, ki ga poznajo, naredilo lenobne, vsekakor pa zaposleni niso dolgo trajali, običajno so še pred dokončanimi šestimi meseci dela dobili odpoved, da se niso mogli sklicevati na pravice, ki bi jim pripadale kot dalj časa zaposlenim. Posledica je bila, da so v kaotično urejeni knjigarni v več nadstropjih stranke usmerjali nevešči knjigarji, mnogi tudi s slabim znanjem angleščine, zaloge neprodanih knjig so se začele kopičiti, in mwed tem ko seo se druge knjigarne modernizirale, je Foyles ostajal Foyles.

Če je stranka že našla iskani naslov, jo je čakal večstopenjski postopek nakupa, čakanje v dveh vrstah (v prvi si dobil le račun, na koncu drug šele plačal), ker je lastnica hotela, da ima z gotovino opraviti čim manj osebja. Znamenita knjigarna nastopa v romanih Grahama Greena, Agathe Christie, Johna Le Carréja in Iana McEwana.
 

Britanska waterstonizacija

Se je pa Christina vpisala v zgodovino knjigarne in britanskih literarnih krogov s prirejanjem literarnih kosil s slavnimi umetniki, politiki in drugimi, prvega je z bratovim privoljenjem priredila oktobra 1930, doslej se je v osemdesetih letih zvrstilo več kot tisoč uglednih gostov, med njimi so bili general de Gaulle, Winston Churchill, Margaret Thatcher, T. S. Eliot, Lauren Bacall, Philip Roth, John Lennon, Bertrand Russell, Vanessa Redgrave, Frederick Forsyth, Jilly Cooper in mnogi drugi.

Šest dni pred smrtjo leta 1999 je Christina predala posle nečaku Christopherju, ki se je za vodenje knjigarne ponujal že štirideset let prej (in je vmes raje ustanovil uspešno letalsko podjetje). Foyles je moderniziral, leta 2014 so knjigarno preselili – spet na isti cesti – v prostore, kjer je prej deloval Central St. Martins College of Art and Design. Petnadstropno stavbo so renovirali in sredi leta na 6,5 kilometra policah ponudili 200 tisoč knjižnih naslovov.

Zdajšnji kupec, veriga Waterstones, ima imenitno zgodovino, leta 1982 se je s kreditom in odpravnino pri verigi W. H. Smith Tim Waterstone lotil »pijansko nevarnega« načrta in na Old Brompton Road odprl svojo prvo knjigarno, naslednjo na Charing Cross, trmasto tik ob knjigarni Foyles in kmalu »waterstoniziral« otoški knjižni trg s prijetno urejenimi, učinkovitimi in dobro založenimi knjigarnami s prijaznim, poznavalskim osebjem.

Potem je verigo  z velikim dobičkom kasneje prodal nekdanjim delodajalcem, malce kasneje pa oznanil, da hoče »svoje« knjigarne od družbe W. H. Smith, ki ji ni šlo najbolje, spet odkupiti. Za nakup je navdušil korporacijo EMI, postal predsednik uprave družbe HMV Media Group in v znameniti modernistični Simpsonovi blagovnici na londonskem Piccadillyju odprl največjo knjigarno v Evropi. Potem je odstopil, seveda zato, da bi verigo lahko spet odkupil, ker pa ni zbral dovolj denarja, je nakup svetoval knjigoljubnemu znancu, ruskemu tajkunu Aleksandru Mamutu ..., ki jo je kasneje tudi prodal.

Zdaj je v lasti britanske podružnice ameriškega sklada Elliott Management, vodi jo James Daunt. Veriga Waterstones, lastnica največje knjigarne v Evropi, Foyles dodaja svojemu že doslej izjemnemu šopku prestižnih knjigarn, pred leti so že kupili leta 1797 ustanovljeno londonsko založbo Hatchards in podobno častitljivo dublinsko Hodges Figgis.