Najprej zgodba, potem sporočilo

Ko si je britanski ilustrator in karikaturist David McKee sredi šestdesetih zamislil pisanega kockastega slončka Elmerja, si ni mislil, da bodo knjige o njem šle za med, po prvi knjigi je založba ugasnila, ker je njen ustanovitelj umrl. Dvajset let kasneje je bilo drugače: Elmer je postal uspeh, knjige o njem so objavili v več kot petdesetih jezikih, prodane naklade so presegle deset milijonov izvodov.

Štiriinosemdesetletni McKee, uradni ilustrator letošnjega londonskega knjižnega sejma, svojo in Elmerjevo zgodbo pripoveduje z nasmehom, čeprav jo verjetno mora razlagati zmeraj znova: lepega dne je narisal kockastega slončka, mu dal ime Elmer, Elmer the Elephant, in ga naredil drugačnega, raznobarvnega.

Sloni iz krdela so se mu zaradi njegove drugačnosti posmehovali in lepega dne se je odločil, da se bo prebarval v sivo. Napaka, niso ga sprejeli, še opaziti ga niso hoteli. Ko je dež spral barvo z njega in so se spet razkrile njegove prave barve, pa se ga je krdelo razveselilo.

McKee je sicer znano, marsikdo bi se strinjal, da legendarno ime otoškega risanja, a ne le zaradi Elmerja, ki ga založba Anderson že okrogla tri desetletja ponuja mladim bralcem, je namreč avtor znamenitega gospoda Benna, lika, ki je na začetku sedemdesetih enkrat na teden v petnajstminutnih risanih filmih v programu BBC razveseljeval britansko publiko.

S karikaturami je McKee sicer oskrboval The Times Educational Supplement in reviji Punch in Reader’s Digest, a zaslovel je z Mr. Bennom, možakarjem v črni obleki in s polcilindrom, ki se mu dogajajo nenavadne prigode.

Zdaj McKee živi v Parizu, na levem bregu Sene, a kot v nekakšno opravičilo navaja, da pogosto obiskuje London. V slovenščini so dosegljive slikanice Elmer, Elmerjevo vreme, Elmerjeve barve, Elmerjev dan in Elmerjevi prijatelji.


 

Gospod McKee, zakaj kockasti slonček?

Zakaj ne? Sloni so priljubljeni, delno zato, ker so veliki: zdi se, da se manj bojimo velikih stvari ali bitij kot pa na primer mravelj, pajkov. Ni zanemarljivo, da je slona lahko narisati. Kocke so tu zaradi Paula Kleeja.

 

Koliko časa ste porabili od zamisli do izvedbe? Sta zamisel in ilustracija skupni?

Včasih se mi je zgodilo, da sem imel zamisel o ilustraciji, zgodba pa je zamujala. No, včasih je obrnjeno. V slikarsko šolo sem hodil od leta 1950, verjetno zato, da bi se izognil odločitvi, kateri poklic naj si izberem. Bilo je torej le pet let po drugi svetovni vojni in nekateri starejši študentje in mlajši učitelji so vojno sami doživeli. Enega od njih je zaneslo v Italijo, na neki način, mi je pravil, je osvojil, zavojeval Italijo. Edino, kar si je želel po vojni, je bilo to, da bi se v Italijo, ki jo je neskončno vzljubil, tako ali drugače vrnil. To njegovo hrepenenje mi je dalo misliti, nekaj bom moral storiti, sem pomislil, a trajalo je vse do vojne v Iraku, da sem dognal, kaj. Napisal sem knjigo Zavojevalci, za oboje, pisanje in risanje, sem porabil največ dva tedna, najbrž še manj, a lahko bi rekel, da je trajalo petdeset let. Toliko o hitrosti.
 

Pred dvema letoma ste sodelovali s podjetjem Turnbull & Asser pri seriji z Jamesom Bondom navdahnjenih žepnih robčkov na temo Mr. Benna?

Turnbull & Asser so bili dobavitelji oblačil za zgodnjega Bonda, zato so izbrali to temo. Narisal sem štiri različne risbe za robčke, na eni je bila zgradba parlamenta, v Temzi hitri gliser ... No, ravno takrat je med napadom na parlament umrl policist in te risbe niso izbrali, odločili so se le za tri motive. Izvirno risbo manjkajočega sem vseeno prodal, našel se je nekdo, ki jo je hotel kupiti.
 

Vaše mnenje o moči risbe? Žalostne zgodbe satiričnega časnika Charlie Hebdo nismo pozabili.

Mislim si, da moramo sami v sebi ohraniti nekakšnega cenzorja, tudi pri risanju se moramo ves čas zavedati, kaj počnemo, in če gre za politično ilustracijo, moramo vsako svojo zamisel dobro premisliti. Cena za drznost je včasih velika, prevelika. Pri knjigah taki odzivi na srečo niso pogosti.
 

V reviji Bookseller sem prebral, da kljub svojim letom pripravljate novo knjigo z Elmerjem, prvo po Elmerju in pošasti iz leta 2014.

Drži, naslov bo Elmer in izgubljeni zaklad. Ta zgodba bo drugačna od prejšnjih, napisal sem jo že, no, vsaj prva različica je gotova, zdaj pa sem sredi risanja. Bomo videli, kaj bo iz tega.