Najodličnejše kratke zgodbe

Žirija pod vodstvom Ane Geršak je sklenila, da so nominiranci za nagrado novo mesto 2018 Blaž Kutin za zbirko Tempirana bomba (Cankarjeva založba), Eva Markun za zbirko Menažerija (založba JSKD), Tomo Podstenšek za zbirko Ribji krik (založba LUD Literatura) in Ana Schnabl za zbirko Razvezani (založba Beletrina).

Žirija, v kateri sodelujejo še Vanesa Matajc, Matej Bogataj, Mojca Pišek in Žiga Rus, je proučila več kot 50 zbirk.

Nagrado novo mesto bodo podelili v petek, 31. avgusta, na gradu Grm v Novem mestu. Od četrtka, 30. avgusta, do sobote, 1. septembra, bo tam potekal tudi tretji festival Novo mesto short.


Blaž Kutin, Tempirana bomba
Rojen 1970., živi med Ljubljano in Berlinom. Med študijem je bil stalni sodelavec Radia Študent, med drugim je pisal tudi za Mladino in Dnevnik. Po končanem študiju etnologije in sociologije kulture se je posvetil filmu. Leta 2006 je v Cannesu prejel nagrado novi talent EU za scenarij Lara, ki trenutno nastaja v režiji Jana-Oleja Gersterja. Poleg več kratkih filmov, nazadnje lani Poslednji dan Rudolfa Nietscheja, je Kutin leta 2008 posnel celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke, prihodnje leto pa bo v Nemčiji snemal svoj drugi celovečerec Estonia. Ob filmu se ukvarja tudi z abstraktno fotografijo in pisanjem kratkih zgodb.

Zbirka Tempirana bomba pozornost pritegne z duhovitimi prigodami iz sodobnega življenja, ki samozavestno prehajajo od realizma k ludizmu. Zgodbe praviloma uvaja skica vsakdanje situacije, v katero avtor, kakor da mimogrede vtke opombe na osebne in kolektivne psihologije (tudi psihopatologije) ter zasuče z nepričakovanimi, neverjetnimi, včasih že kar absurdnimi preobrati. Kutin z ludističnimi izpeljavami vedno znova in uspešno (še) nekaj več pove o tisti stvarnosti, ki je zgodbo navdihnila. Zbirka izstopa s svojo motivno-slogovno zaokroženostjo in prepričljivo realizacijo posameznih zgodb. (iz utemeljitve)



Eva Markun, Menažerija
Rojena leta 1990 na Bledu, pisateljica, prevajalka in čebelarka. Pred kratkim je dokončala magistrski študij francoščine in filozofije. Izmenično in ne v tem vrstnem redu piše poezijo, nenavadne kratke zgodbe in fantastične romane. Izbor pesmi je bil objavljen v Poetikonu, prve kratke zgodbe pa v Apokalipsi. Leta 2016 je bila njena kratka zgodba Rojenje na Festivalu mlade literature Urška ocenjena kot dovolj dobra, da so se ji oktobra 2017 v zbirki kratkih zgodb Menažerija (JSKD) pridružile še druge zgodbe, ki črpajo navdih iz razkola med naravo in človekom. Zbirka Menažerija (2017) je njen literarni prvenec.

Zgodbe Eve Markun se začnejo s koncem. Avtoričina prefinjeno zgrajena dramaturgija se požene v tek, ko se začne krhko ravnovesje med prebivalci pisane steklene menažerije drobiti, ko v igro kompleksnih, a nerazčiščenih odnosov vstopi rušilna force majeure, ki v premišljenem tempu zgolj narašča, dokler ne obstane na točki preloma. Menažerija se spogleduje s sprevračanjem domačnega v tuje, nepoznano, tudi sovražno. Kratkoprozni prvenec preseneča s prečiščeno, izostreno pisavo, ki v slovenski prostor vnaša vzhodnjaški panteizem, pester nabor fantastičnih elementov in družbeno-kritične podtone. (iz utemeljitve)



Tomo Podstenšek, Ribji krik
Rojen je bil leta 1981 v Slovenj Gradcu. Piše prozo, romane, kratke zgodbe, otroško literaturo in dramska besedila. Kratke zgodbe občasno objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na različnih natečajih. Je avtor petih romanov (Dvigalo, Sodba v imenu ljudstva, Sredi pajkove mreže, Tihožitje z mrtvo babico in Papir, kamen, škarje) in dveh zbirk kratkih zgodb (Vožnja s črnim kolesom, Ribji krik). Romana Sodba v imenu ljudstva in Papir, kamen, škarje sta bila uvrščena med nominirance za nagrado kresnik. Roman Dvigalo je preveden v srbski, roman Papir, kamen, škarje pa v hrvaški jezik. Poleg pisateljevanja občasno sodeluje pri gledaliških in radijskih projektih ter organizaciji različnih literarnih dogodkov.

Čeprav se zgodbe Toma Podstenška, sodeč po imenih junakov, dogajajo na različnih koncih sveta, so ribji kriki njegovih protagonistov posledica univerzalnih stisk (zahodne) sodobnosti. Nekatere izmed zagat so pretežno intimne, druge izraz sistema, ki komajda še omogoča preživetje, spet tretjim pa botrujeta obsojenost na življenje v sistemu kot takem ter posledično rutiniranost. Medtem ko marsikdo v zbirki le plava v akvariju in spušča neslišne krike, pa se tu in tam le poblisnejo tudi manjša transgresivna dejanja – dejanja, ki junakov ne bodo rešila, a kažejo vsaj načelno možnost upora. (iz utemeljitve)



Ana Schnabl, Razvezani
Rojena 1985., doktorska študentka filozofije, njena doktorska teza bo zadevala problem sramu in krivde v avtobiografijah ženskih avtoric. Redno piše kolumne in kritike za portal AirBeletrina ter reviji Literatura in Sodobnost. Skoraj desetletje je bila Dnevnikova kulturna novinarka. Je urednica mednarodne evropske revije za poezijo, knjige in kulturo Versopolis. Dober posluh in občutek za ritem, ki ju je dolga leta razvijala kot plesalka, je prenesla na pisanje. Za svoj prvenec, zbirko kratke proze Razvezani, je prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma 2017. Za isto delo je bila nominirana tudi za nagrado Mira, ki jo podeljuje ženska sekcija slovenskega društva Pen. Trenutno pripravlja svoje drugo delo, ljubezenski roman z naslovom Mojstrovina, ki se začne v letu, ko je bila avtorica stara komaj tri leta.

Ana Schnabl se v desetih zgodbah zbirke Razvezani svojih protagonistov loteva od znotraj in skozi njihovo psihološko prizmo, skozi tok zavesti, ki največkrat razodeva nerazrešljive napetosti. Njene osebe so na to obsojene in s tem včasih sprijaznjene, avtorica pa njihovo notranjost prepričljivo odstira skozi drobne podrobnosti in zdrse. Čeprav je nabor nosilcev zgodb zelo širok, so vse spisane v jasnem, izčiščenem in avtorskem slogu, ki ga preveva spretno doziranje povedanega in zamolčanega. Ob tem so osebe karakterizirane in zgodbe spisane z verjetnimi in prepričljivimi potezami. (iz utemeljitve)