Nadnacionalnost jugoslovanskega rocka

Lani preminuli hrvaški igralec, glasbenik in glasbeni novinar Ante Perković je zapustil zanimiv esej o jugoslovanski glasbi, ki je povezovala na višji, nenacionalni ravni. Knjiga Sedma republika s podnaslovom Pop kultura in razpad Jugoslavije je v prevodu Klemna Laha izšla pri založbi Zenit Žige Valetiča, ki nam je nedavno prav tako ponudil zanimivo glasbeno branje s knjigo Osemdeseta.

Da v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ki jo je sestavljalo šest republik in dve avtonomni pokrajini, obstaja še ena, sedma republika, sem odkril zelo zgodaj. Ko so me leta 1980 vpoklicali na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado, so me poslali v najbolj oddaljen kraj v Jugoslaviji, v Strumico v Makedoniji. V stari turški vojašnici nas je bilo zbranih od Triglava do Vardarja. Večinoma so se vojaki družili na nacionalni osnovi, še posebej Albanci, kar oblastem ni bilo všeč.

Glasba kot varna oaza

Nekateri pa smo se družili na glasbeni osnovi. Če si šel po dvorišču vojašnice z glasbeno revijo Džuboks v roki, so k tebi pristopili mladeniči, ki so vedeli, kaj to pomeni. To je bila šifra, prepoznavni znak za tiste, ki smo poslušali pravo glasbo. Tako se je oblikovala močna skupina podobno mislečih, ki smo se pogovarjali o glasbi, filmih in stripih, sicer z različnih koncev takrat skupne države. Za nas je bil podatek, od kod je kdo, le statistična podrobnost. Kar nas je takrat res zanimalo, je bil punk, rock in novi val. To je bil naš svet, naš zapik, naše varno zavetje pred norostmi in neumnostmi vojaškega življenja.
Ravno ta poanta je osnovna teza Sedme republike, da je nam, odraščajoči mladini, zagotavljala poseben vzvišen status tistih, ki vedo, kaj je prav. In glasba nas je v osemdesetih mnoge rešila, kajti bila je dinamična, različna, odlična in predvsem naša, nekakšna varna oaza v vse bolj kakofonični državi, ki se je razkrajala v nacionalizmih.
Kot je zapisal Ante Perković, ki ima enak priimek kot razvpiti hrvaški nacionalistični folk metalec Marko Perković – Thompson, so Jugoslavijo združile in razbile vojne. »Po tako obupnem koncu ni nenavadno, da v senci ostanejo tudi dobre stvari, ki so nastale. Toda to, o čemer pišem, ta imaginarni prostor duha, omejen z glasbo, je z Jugoslavijo povezan samo geografsko. Obstajal bi, pa četudi se goske iz Zagreba leta 1918 ne bi napotile na Vzhod v meglo.«


 

Nevidna sedma republika

Pravi, da velika mesta naravno vplivajo drugo na drugo, njihove sile se zaletavajo, stik kulturno različnih, jezikovno povezanih metropol, ki se vsaka spopada z manjvrednostnim kompleksom, je redek in dragocen. In moral je roditi nekaj dobrega. Ker je primitivizem v teh krajih od vekomaj imel dobro razvejene komunikacijske kanale, je s surovo estetiko ustvaril stereotipni Balkan, v katerem se davi z objemom, krade zaradi ponosa in ubija iz ljubezni. To prikupno, a krvavo razglednico za preostali civilizirani svet, ki se nad nami tako rad zgraža, najdemo v Kusturičevih filmih in Bregovićevih orkestrih in je le droben kos skupne kulturne dediščine.
Vendar pa je med Zagrebom in Beogradom od šestdesetih let prejšnjega stoletja, še posebej v zadnjem desetletju skupne države, nastajal drugačen zemljevid; utopija, v kateri različne nacije in tradicije niso nujno problem, temveč primerjalna prednost. Visoka kultura je bila preblizu elitam, da bi se kaj takega lahko zgodilo, toda benigna, samorastniška kultura je vzniknila daleč od raznoraznih interesov. »Do konca osemdesetih je v SFRJ resnično obstajala nevidna sedma republika. Nadnacionalna, transteritorialna in neomejena je bila v prihajajočih časih nacionalizma, risanja lastnega ozemlja in boja za meje videti kot hipi na orožnih vajah. In vendar ni želela biti nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Plitvo je dihala, nekaj časa se je prepričljivo pretvarjala, da je mrtva. Preživela je. Še vedno trmasto plava proti obzorju, z vodo do grla,« poudarja Perković.


 

Tito, kitara Fender, longplejka

Avtor je pogumno ugriznil v kislo jabolko spoznanja, da glasba vendarle ne nastaja v neki eterični sferi, temveč je pogosto, če je le dobra, izraz svojega časa, in če je odlična, teži k umetniškim sporočilom humanizma. Ljubljana, Reka, Zagreb, Beograd, Skopje, Sarajevo so mesta, po katerih je tekla hrbtenica rock republike. Ta se je občasno ponekod natrgala, vendar po koncu vseh vojn še vedno obstaja neka želja pri radovednih poslušalcih, ki jih še vedno zanima, kaj neki se dogaja pri sosedih.
Nastal je paradoksalen položaj. V času redkih in omejenih medijev smo na tem območju dobro vedeli, kaj se dogaja v drugih republikah, v času hiperinformacij pa nam je kaj malo mar, kaj se dogaja v sosednjih državah. In to razredčeno zanimanje je ostanek tkiva sedme republike oziroma temelj za njeno morebitno obnovo.
Avtor sicer izvira iz hrvaškega glasbenega okolja, vendar je bil dober poznavalec dogajanja tudi drugje. Prav tako se je glasbena scena v vsaki novi državi otepala podobnih otroških bolezni nastajajoče glasbene industrije, ki večinoma ostaja na ravni obrtniških delavnic.
Perković je analiziral povezovalne sile, ko je Jugoslavija za svojega vzela rock'n'roll, ki so ga najprej najbolj množično predstavljali Sarajevčani, Indexi in nato Bijelo dugme. Največji poudarek je dal alternativni glasbi, ki je bila okostje novega vala. Natančno pa analizira tudi hrvaški fašistični rock, katerega zastavonoša je Thompson.
Za avtorja je bila socialistična Jugoslavija čista pop forma, katere kulturološka usoda je bila določena leta 1948, ko so tri tehnološke novosti omogočile prvi globalni glasbeni fenomen. Medtem ko se je Tito uprl Stalinovi poti v lepšo prihodnosti, je Leo Fender dal na trg Broadcaster (zdaj je bolj znana pod imenom Telecaster), prvo serijsko izdelano električno kitaro. Inženirji Columbia Records so izumili LP-ploščo premera 12 inčev, podjetje Bell Labbs pa je patentiralo tranzistor. Tako se je začela nova doba, saj je glasba, ki je bila dotlej skromna spremljevalka filma in radiofonije, začela hitro razvijati lastno industrijo. Kapitalizem je odkril velike možnosti dobička, ko je v šestdesetih v najstniška leta vstopila baby boom generacija, ki je imela žepnino. Čeprav je to bilo bolj evidentno na Vzhodu, pa je Jugoslavija, ki se je imela za socialistično ali morda celo komunistično, živela neko dvojno življenje – s socializmom v srcu in ameriškimi posojili v žepu.


 

Rock in vojna

Bistvena samoniklost jugoslovanskega rocka, ki je imel zavetje v mladinskih organizacijah, je povzročila glasbeni fenomen, ki mu ni para v svetu.
Ima pa ta fenomen tudi temno plat, in sicer avtor natančno poveže na videz nepovezano. Zagrebški punkerji Prljavo kazalište so kariero med drugim začeli s pesmijo Moj je otac bio u ratu, desetletje kasneje je vodja zasedbe Jasenko Houra napisal pesem svoji mami Mojoj majci, ki je postala znana kot Ruža Hrvatska in je imela močan nacionalni naboj, ki se je v vojnih letih stopnjeval v nacionalističnega.
Hrvaški nacionalistični rock pa je dobil svojega poglavnika v Thompsonu, izrazitem nacionalistu, simpatizerju ustaštva in širjenja sovraštva, predvsem do Srbov. Ante Perković mu nameni precej prostora, kajti ta glasbena pojava je verjetno ena večjih hrvaških sramot. Glede povezave rocka in vojne natančno analizira, kako so v glasbenih skupinah začeli preštevati hrvaške in srbske krvne celice in kako je bilo nekaj časa bolj pomembno, od kod nekdo prihaja, kot pa, kaj sporoča. Radijski programi vojskujočih se držav so čez noč doživeli etnično glasbeno čiščenje.
Opiše pa tudi protivojni fenomen beograjske superskupine Rimtutituki, ki so jo sestavili člani zasedb Ekaterina velika, Električni orgazam in Partibrejkers in leta 1992 izdali močan protivojni singel Slušaj vamo.
Avtor se v delu Sedma republika predaja svoji strasti, torej glasbi, ki ga je osebno oblikovala, in tudi glasbi, ki je je bil deležen, ne da bi si tega želel. Vendar pa vztraja, mogoče nekoliko naivno, pri miroljubni in multikulturni prevladujoči struji rock glasbe, ki je postala univerzalna govorica sporazumevanja, tudi med tistimi, ki se popolnoma nič ne razumejo.
In kot je na ovitku zapisal njegov srbski kolega Dragan Kremer, je »Ante v knjigi rekel popu pop – če naj parafraziram ljudski rek – in to je res izjemen prispevek proti (ne)kulturi laži in proizvodnji viška zgodovine, s katerim nas zasipavajo«.