V nadaljevanju preberite:

Mitja Velikonja se je v zadnjem letu in pol trikrat odpravil v Ukrajino. Samo nazadnje je po njej prepotoval 4500 kilometrov, na vseh treh potovanjih pa posnel približno prav toliko fotografij. Nekaj teh je vključenih tudi v knjigo desetih esejev, ki se je tako rekoč začela pisati sama od sebe, na karkoli pač že.

Napisal jo je v maniri tako imenovane kritične naklonjenosti, ki po njegovem pomeni postavljanje na stran napadenih ljudi, kar pa ne pomeni, da ni obenem zadržan, celo kritičen do stvari, s katerimi se tudi na njihovi strani ne strinja. Kot eno glavnih spoznanj s poti v Ukrajino navede, da »če nečesa zares ne doživiš, od blizu, celo na lastni koži, to težko razumeš«.

Kaj vse je še opazil in spoznal v »žitnici Evrope«, ki jo trenutna vojna pretresa že skoraj tri leta, na katere vire se je pri tem opiral ter kakšno vlogo je pri tem imel strah?